novice

Komentar: Prej hvala, zdaj graja

28.4.2024 | 15:30 | Lidija Markelj

Ni še tako dolgo nazaj, ko smo o naših zdravnikih poslušali vse najlepše: kako so strokovni in delavni, kako se žrtvujejo in celo sebe spravljajo v smrtno nevarnost, da pomagajo ubogim bolnikom. V mislih imam seveda epidemijo novega koronavirusa, ki smo se ga vsi bali; čas, ko so se s svojim nesebičnim delom resnično izkazali vsi zdravstveni delavci.

Simbolna slika (Foto: Sašo Bizjak)

Komaj dve leti kasneje je videti, da je ves ta ugled zdravnikov postal vprašljiv, kriva pa je zdravniška stavka. Zdravniki niso več hvale vredni in spoštovani v svojem poklicu, ampak zasmehovani in označeni kot koristoljubneži in zaslužkarji, ki jim je le do višjih plač in denarja, zdravje bolnika pa jim ni mar. Pa je res tako?

Že četrti mesec traja stavka zdravnikov in zobozdravnikov, to je najdaljša zdravniška stavka pri nas doslej, pa se zdi, kot da to nikogar ne skrbi prav dosti. Zlasti ne vlade. Pa bi jo moralo, saj je pravzaprav sama zakuhala to stanje.

Kdo je že s Sindikatom zdravnikov in zobozdravnikov Slovenije Fides februarja leta 2022 podpisal sporazum o začasni prekinitvi stavkovnih zahtev in v njem obljubil, da bo do 1. januarja 2024 v okviru plačnega sistema javnega sektorja uredil tudi plačni steber za zdravstvo, pa sporazuma potem ni spoštoval in prav ničesar od dogovorjenega ni uresničil? Golobova vlada.

Morda pa stavkajoči zdravniki s svojo vztrajnostjo in načelnostjo vladi želijo le nekaj povedati in s stavko ne terjajo samo nekih privilegijev, kot se vlada ob pomoči nekaterih medijev trudi prikazati v javnosti? Morda pa bijejo boj za »staro pravdo«? Morda želijo vladajoči koaliciji, ki se je pred volitvami tako sklicevala na vladavino prava, povedati le, da to ni prazna puhlica in da je treba dogovore in zaveze, zlasti zapisane, spoštovati. Kajti vlada jih očitno podpisuje s figo v žepu, in ko jo druga stran na to opozori in zahteva spoštovanje in uresničevanje, vlada zdravnike javno diskreditira in pri tem ne pokaže niti malo sramu. Zakaj bi ji sindikat – ali kdor koli drug, saj to ni edini primer neizpolnjenih vladnih obljub – še kaj verjel?

Stavka zdaj, ko so se mnogi zdravniki odpovedali številnim uram v dežurstvu in s tem zaslužku, še jasneje kaže težave, ki že dolgo pestijo naše zdravstvo: pomanjkanje zdravnikov, nedostopnost zdravstvenih storitev, dolge čakalne vrste. Vse to najbolj občutimo pacienti. Vsi, ki redno plačujemo v zdravstveno blagajno in kar naprej poslušamo, da imamo v javnem zdravstvu dostopno vse, vemo, da kadar potrebujemo neki pregled ali storitev, teh ne dobimo v primernem času. Stavka je to še poslabšala in tudi v obeh naših bolnišnicah, novomeški in brežiški, so posledice vidne.

A čeprav je situacija na terenu že kritična in čeprav se ve, da je stavka ena najbolj ogrožajočih stvari za zdravstveni sistem, se zdi, da vladi ni kaj dosti do prekinitve. Zakaj bi se sicer obnašala neodgovorno, kot da ji bolniki in zdravniki niso mar, kot da si ne želi čim prej neke sporazumne rešitve?

Ministrica za zdravje se dolgo sploh ni udeleževala pogajanj s Fidesom. Tudi v mediacijo se zdi, da je šla vlada s figo v žepu, ker je pač morala uporabiti ta instrument reševanja sporov, vsaj za lepo javno podobo. Premier je mediacijo že vnaprej označil za »neuspešen poskus«.

In kako razumeti nekatere zadnje poteze in ukrepe vlade, s katerimi le še poslabšuje in zaostruje odnose z zdravniki? Je pričakovati, da se bodo njihova stališča zdaj prej zbližala, ko zdravnikom z odlokom zapoveduje dodatne obveznosti, ki jih morajo opravljati v času stavke? V Fidesu so prepričani, da z njim posega v ustavno pravico. Bo kaj boljše, ko se družinskim zdravnikom napoveduje povečevanje glavarinskih količnikov, torej še večja obremenjenost in manj časa za bolnika, pa imajo menda že zdaj le tri minute za pregled? Je dogovor bolj mogoč zdaj, ko naj bi se zdravnikom drastično povečale možnosti finančnega kaznovanja tudi za banalne administrativne napake in nedoslednosti?

V državi, v kateri 140 tisoč ljudi sploh nima dostopa do svojega zdravnika, v kateri še več žensk nima dostopa do ginekologa, v kateri nekaj tisoč otrok nima svojega pediatra, v kateri zdravstveno osebje odhaja v tujino ali na delo čisto drugam, celo v trgovine, in v kateri posamezne bolnišnice zaradi pomanjkanja kadra zmanjšujejo svoje programe, bi moralo biti vladi jasno, da je treba zdravniško stavko končati čim prej in se lotiti reševanja problemov. In izpolnjevanja obljub – saj se še spomnite: reforma zdravstva pa v 30 dneh do specialista itd. Ali pa vlada še naprej računa, da imamo državljani spomin zlate ribice?!

Iz aktualne tiskane številke Dolenjskega lista

‹ nazaj