bela krajina

Plešejo brez glasbene spremljave

2.4.2024 | 10:00 | M. Glavonjić

Metlika - Obredje, ki je na seznamu žive dediščine človeštva - Metliški turn je edini, ki hodi in poje - Predsednice države tudi tokrat ni bilo

Na turnu

»Jutri se bodo naši metliški folklorniki nekaj petelinili na placu. Pa kolo bodo zavirali i turn nosili. Še pisanice bodo sekali i preverjali trdnost mosta. I vse to bo komandirala vojarinka. Pa o čem mi to sploh govorimo? Baje je vse to neka svadbena igra. Pridi, pa vidi "metliško obredje" v izvedbi Metliška folklorna skupina Ivan Navratil na metliškem placu.« Takšno oznanilo s pisavo v krajevnem narečju, na katerem je še pisalo, da to ni prvoaprilska potegavščina, je dan pred vuzemskim ponedeljkom, torej na velikonočno nedeljo, romalo od vrat do vrat.

»Za uverturo pa ob 14.30 ne zamudite nekaj tradicionalnih koračnic izpod urnih prstov i ambažurov metliških godbenikov«, se je še glasila napoved poslastice za množico Belokranjcev in gostov iz drugih slovenskih pokrajin – predsednica države Nataša Pirc Musar se tudi letos ni odzvala vabilu - ter prijateljev onstran meje, ki je po drugi uri zasedla okolico prireditvenega prostora v starem mestnem jedru. Ko je domača »pleh banda« odložila inštrumente in so svojo točko s pisanicami pokazali najmlajši člani skupine, vmes pa so nastopili člani KUD Oton Župančič z Vinice, se je prižgala luč že 34. Metliškem obredju, ki se pleše brez glasbene spremljave.

Kurji boj

Člani MFS Ivan Navratil (stari od 15-75 let), odeti v belokranjsko narodno nošo, so si ritem narekovali s petjem. Obredje je sestavljalo šest iger: Kolo, Must, Rešetca, Robčeca, Petelin boj in Turn. Kolo je tudi tokrat vodila vojarinka (Petra Dokl), ki je stalno vijugala, tako da se je vrsta za njo vila kakor kača in končala s polžem. Kolu se je pridružila igra most in se nadaljevala v svatbeni igri rešetca ter zaključila v petelinjem boju in nošenju turna. »Vojarinka je oseba, brez katere se vse skupaj ne more zgoditi. Mora imeti tudi močen in svetel glas in hkrati vleči druge, ko reče: dekliči, gremo v kolo,« je nosilno vlogo v obredju opisal dolgoletni umetniški vodja skupine Stane Križ, ki je to palico predal hčerki Tini Križ. Poslastica obredja je vsa leta navada, kot ga je že leta 1888 opisal v Ljubljanskem zvonu belokranjski narodopisec Ivan Navratil, da »odraseni fantje imajo navado »turn« nositi. Šest fantov se namreč vstopi v tri verste, v vsako po dva. Drugih šest jim vzdignejo na rame. Zgornji na spodnjih po koncu stojijo. To je »turn«. Ako se ne podere, ga nesejo vselej notri v mesto. »Kurji boj« pa je takšin: Po dva fantalina zajezdita vsak enimu velikimu, močnimu fantu vrat. Ta dva (nosača) stopita po koncu stoje tako blizo eden drugiga, da se fantalina lahko kot dva petelina kavsata, zvediti, kteri da je močneji. Od tod imè »kurji boj«. Tode si ni nobene slave pridobil, kdor se je tega boja zmislil. Zakaj včasi se taki petelini tako kavsajo, to je lasajo, praskajo in bijejo, da marsikteri s kervavim obrazam »pungert« zapusti. Slabeji tudi večkrat na tla telebi in se zlo pobije.«

Po končanem uradnem delu so se vsi udeleženci in tudi številni zbrani prijeli za roke in zaplesali Metliško kolo.

Ob koncu so se vsi prijeli za roke, v kolo.

Namen prireditve je, kot je povedal Janez Stopar, predsednik in seveda tudi član Metliške folklorne skupine Ivan Navratil, prikaz ljudskega običaja z naslovom Metliško obredje - zaviranje kola. Plesali so ga vsako leto pod milim nebom na Pungartu pri cerkvi sv. Martina. Od leta 1992, ko je bila ustanovljena skupina v zdajšnji obliki, pa na Trgu svobode, saj prostor okoli božje stavbe od takrat služi za druge namene. Gre za najstarejši splet plesov, pesmi in iger na Slovenskem, ki je bil leta 2013 vpisan v register nesnovne kulturne dediščine in od leta 2019 razglašen za nesnovno dediščino državnega pomena. Občinski svet je na zadnji seji izdal pismo podpore v prizadevanjih za vpis obredja na Reprezentativni seznam žive dediščine človeštva (UNESCO). »Pred nami je postopek nominacije, ker bo treba pridobiti pisno podporo vseh deležnikov v lokalnem okolju, ki so povezani z obredjem. Želja nam je, da bi bili ob 50-letnici društva res vpisani v ta register, ki bi bil v ponos ne le Metlike in Bele krajine, ampak države,« so tiha pričakovanja Jožeta in Staneta.

‹ nazaj