posavje

Bose noge in čudež na gori

22.7.2018 | 17:30 | Besedilo in fotografije: M. Luzar

Pred pohodom so si namazali stopala.

Nuša je ob Lojzetu in pred vsemi rekla, da bo šla bosa na vrh.

Romana in Konrad Pogorevc s svojim vozičkom dobrot za pohodnike

Začetek letošnjega julija bo ostal najbrž v nepozabnem spominu približno sto pešcem, ki so z Lojzetom Ogorevcem, glasbenikom in zagovornikom zdravega življenja, odšli s Čateža ob Savi na Šentvid na pohod brez obutve.

»Hoditi bos je zdravo. Stopala so del nas. Ampak nanje pozabljamo. Na stopalu imamo energijske točke in to je pri bosi hoji še posebno pomembno,« je pred začetkom pohoda rekel Lojze. »Bosa nisem šla še nikoli na Šentvid,« je v svojem kratkem pozdravu pred začetkom poti priznala nasmejana Nuša Derenda. Okrog njiju pa je bilo vse boso in se je prestopalo zaradi priprav na vzpon.

Konrad Pogorevc, čebelar in oljar iz Slovenske Bistrice, je pripeljal s seboj med drugim olje, s katerim so si pohodniki namazali stopala. Pogorevc, Lojzetov prijatelj, je že četrta generacija, ki čebelari v Pogorevčevi družini. Čebelari v prostem času in to počne s srcem za dušo, poklicno je povsem drugje, je tehnolog vzdrževanja v Impolu. Tudi žena ni poklicna čebelarka, je kuharica. Na pohod brez obutve sta prispela s sinom Blažem in hčerko Mašo, pripeljali so se s prikupnim starodobnikom, v katerega je šlo marsikaj, celo lesen voziček in starinska košara iz viter.

OKUŽENI

Noben hrib prestrm, noben kamen preoster

»Med gledanjem oddaje Klepet ob kavi sem slišala za današnji pohod in sem prišla sem. Drugače skoraj ne hodim brez obuvala. Biti bos – to pomeni nekaj prvinskega,« je povedala Barbara Rebernik iz Radelj ob Dravi. Inženirka naravovarstva je. Poklicno ureja vrtove in druge take zunanje površine. V prostem času pa jo zelo zanimajo energije in svetloba.

»Lojze nas je okužil s tem virusom,« je Rade Iljaš komentiral svoje bose noge na pobočju Šentvida na omenjenem prvojulijskem pohodu. Zdravnik je, a je dvignil roke, češ, proti temu virusu za zdaj ni cepiva. »Videval sem Lojzeta, kako gre bos nasmejan, pa sem si rekel, da je nekaj na tem,« se je nasmejal Iljaš.

Matjaž in Breda iz Grosuplja sta prišla tretjič na Lojzetov bosonogi pohod. Ko sta bila prvič na pohodu, jih je bilo skupno samo osem. Letos je bilo pohodnikov že več kot desetkrat več. »Lojze spodbuja k zdravemu življenju. Hoja brez obutve je zdrava. Priporočam jo tudi drugim. Ugodno deluje na živčne točke na podplatih. Na poti, kjer gremo, pa so energijske točke in to je tudi dobro,« je rekel Matjaž.

Nekateri od udeležencev hodijo brez obutve poredko. Nekateri drugi sezuvajo pred hojo obuvala zelo pogosto, med temi je tudi Martin Tine Dušič iz Orehovca (pri Pišecah). Po prvi etapi tokratne poti na Šentvid je, utrjenih podplatov od domačega pešačenja, povedal, da jo je prehodil brez težav. »Lojzetov pohod je dobra poteza za spodbujanje zdravega življenja. Bosa hoja, to je nekaj enkratnega, človek se počuti, kot bi odvrgel vse od sebe. Priporočam boso hojo. Mislim, da zaradi hoje brez obuval obutvena industrija ne bo prikrajšana v ničemer,« je malo zares in malo za šalo rekel Tine, nekdanji inovativni učitelj in ravnatelj Osnovne šole Maksa Pleteršnika Pišece.

Jureta Rovana bi človek iskal 5,61 metra nad tlemi. Brežiškega atleta bi na taki višini videli v nekem trenutku julija leta 2004 v Zagrebu, ko je ob palici skočil do državnega rekorda. Prvega julija letos na pobočju Šentvida pa je Jure hodil po tleh, po gozdni poti, ker je bil eden od udeležencev Lojzetovega pohoda brez obuval. »Taka hoja je nekaj posebnega. To je stik z zemljo. Verjetno bi morali več hoditi bosi. Tak pohod je prijeten tudi zaradi druženja. Vzameš si nekaj časa zase. Danes komaj čakam koprive in polko,« je rekel Jure. Ivica Kuševič poleg se ni namrgodila ob omembi kopriv in tudi zoper pričakovano bosonogo polko ni protestirala.

ČUDEŽ

Grožnja čevljarjem? O, to pa ne!

Koprive in polka so bile res tisto, kar je dodatno poživilo pohodnike na vrhu Šentvida. Tja so jim namreč dostavili harmoniko. Lojze je znan glasbenik, tudi in še zlasti harmonikar, Nuša je, kdo ne bi vedel, pevka in tako se je na vrhu takoj oglasila Slovenija, od kod lepote tvoje, ki jo je z njima zapel najbrž kar ves tokratni zbor bosih človeških in spremljajočih pasjih nog. Šlo jim je na smeh in šlo jim je tudi skoraj na jok, oboje iz čistega veselja nad čistimi prvinskimi občutki, ki spremljajo in spreminjajo človeka, ki hodi, kot so hodili tokrat bosi z bosim Lojzetom Ogorevcem. Čudežno niso imeli problemov, temnih misli, žalostnega nemira v sebi, tudi zato ne, ker so vse težave dobesedno z vrvico privezali v začetku poti na korenine drevesa želja. V oblačnem dopoldnevu je posijalo sonce prav takrat, ko so pohodniki dosegli vrh, kar bi lahko pomenilo, da so ga priklicali oni, komu bi se mogoče celo (za)reklo: »Čudež!«.

Na vrhu Šentvida so jedli omenjene koprive, surove, ne da bi jih pekle. Bosi so res tudi zaplesali. Proslavili so tudi rojstni dan enega od najmlajših udeležencev.

Pohod, ki so ga organizatorji festivala Brežice, moje mesto uvrstili letos prvič v spored te množične prireditve, so bosi ljudje sklenili tam, od koder so šli na pot. Oprali so si noge. Prilegli so se jim sokovi in sendviči, s katerimi jim je postregel David Rau, vodja bližnje restavracije Marché, ki je tudi podprla pohod.

»Zadovoljen sem, ker s pohodom delam nekaj dobrega ne samo zase, ampak tudi za druge. Vesel sem tudi, da mi ljudje zaupajo,« je rekel Lojze Ogorevc, ki že razmišlja o novih pohodih brez obutve, ki jim pravi bosonogi pohodi.

Članek je bil objavljen 12. 7. v Dolenjskem listu

‹ nazaj