kultura

Na vrsti so Bela krajina, breze in Marija Rus

21.7.2024 | 21:15 | I. V.

Novo mesto - Društvo likovnih umetnikov Dolenjske, ki pod svojim okriljem združuje likovne umetnike Dolenjske, Bele krajine in Posavja, je v petek v svoji galeriji Ulti na zgornjem koncu Glavnega trga odprlo novo razstavo. Gostja galerije je tokrat članica društva Marija Rus, Belokranjka, ki živi in ustvarja v Metliki in Ljubljani.

Marija Rus s svojim brezami (Foto: I. Vidmar)

Marija Rus se tudi tokrat predstavlja z zanjo značilnimi večdelnimi slikami, tokrat z diptihi, na katerih je upodobila za Belo krajino tako značilne breze, po katerih je po nekaterih razlagah ta pokrajina tudi dobila ime. Če gre verjeti temu, kar je videti, so slike nastale v različnih letnih časih, pozimi, ko se brezino belo lubje lepo ujame s snegom, spomladi, ko cveti forzicija, poleti, ko se sonce razlije po celem nebu in jeseni, ko tla pod brezami rumeno obarva brezino listje. Če to drži, Marija ni povedala, saj je namesto govora obiskovalce odprtja razstave le povabila v notranjost galerije, naj si ogledajo njena dela.

Marija Rus in Alojz Konec

Je pa več o njej in njenem delu povedal predsednik Društva likovnih umetnikov Dolenjske Alojz Konec: »Marija Rus je akademska slikarka, ki živi in ustvarja v Ljubljani in v Beli krajini, v Metliki. Povojna generacija. Pripada generaciji abstraktnih koloristic. V zadnjem času se posveča slikanju pejsaža in novim odkrivanjem izražanja v figuraliki. Študijsko sta jo zaznamovala Janez Bernik in Andrej Jemec, osebnostno pa jo je zaznamovala intima samega življenja.

Preživela je več osebnih travmatičnih dogodkov, požar in še kaj neljubega. 1988 je bila en mesec na Kitajskem in takrat se je v duši zmehčala in začela z domačimi krajinarskimi motivi – vse avtorske  fotografije s te poti so ji sicer zgorele. Tako je leta 2000 po požaru nekako zapustila abstrakcijo. Njeno barvno premišljevanje, njeno miselno skorjo in mečo so načela lastna doživetja in opazovanja tujega doživljanja do kritične meje zbližanja z naravo samo.

Najprej so se zgodile risbe belokranjskih stogov in nato končno belokranjske breze, breze, breze. Risbe s črno kredo po požaru dokončno prekinejo njeno abstrakcijo in vnesejo odnose slikarske napetosti v drugačnih formah kot prej - formah dreves, travnikov, gričev in vode. Tisto, kar definira Belo krajino. In začne se njena figuralika.

Breze s svojim grafičnim črno-belim izgledom so dovolj močni nosilci optičnih kontrastov. Naslika tudi črne breze, breze zvečer oziroma ponoči. V neskončnem zelenilu belokranjske ruralne krajine. In tako karakteristične za to krajino, njeni identifikatorji. Njihova ponosna vertikalna drža in prožno krhke veje v krošnjah. Tonus sedanje figuralike s svojim kompozicijskim, črtnim ritmom in sublimat tonusu njenih kozmopolitskih abstrakcij. Oboje z isto ekspresivno barvno govorico, kakor bi Norvežana Edvarda Muncha (1863–1944) enkrat abstrahirali in drugič preoblikovali iz skandinavskih form v belokranjske. Njena barvna patetika reinkarnira oziroma nadaljuje njegovo ter informelovsko. Sila zanimivo, prepričljivo in močno. Z druge strani pa Marija Rus presnavlja informél, ki se v slikarstvu zgodi sredi 20. stoletja ter gradi na abstraktnih, spontanih in intuitivnih oblikah do eventualnega prehajnja v plastičnost.

V novomeški Galeriji ULTI se predstavlja s samostojno slikarsko razstavo Letni časi, ki jih je upodobila na štirih velikih diptihih v tehniki akrila na platnu. Pri njih gre kakor nasploh v njenem slikarstvu za nenehne odnose. Odnos do ljudi, do živali, do formata slike, do forme, do barve. V vse to je umestila odnose menjavanja samih letnih časov v belokranjskem pejsažu. Fenomen teh odnosov kot stalnica povezuje vse njeno slikarstvo. Odnos iluzije in resničnosti, likovne abstrakcije in narave same. Odnosi so zakoreninjeni v njenem življenjskem zaodrju in uveljavljeni na slikah. Pozornost do odnosov v parcelizaciji slikovne ploskve, pozicioniranju črt in tvorjenju oblike, in zlasti odnosov v izboru in tretmanu barv.

Vse to je njeno zelo iskreno slikarsko udejanjenje vsega psihičnega v fizično barvno pojavnost, tako prej abstraktno kot sedaj figuralično. Obraz in odraz njene čuteče in ranljive osebnosti. Njen barvni krik, ki v živo zadane vse empatične, altruistične in likovno pismene gledalce. V tem je njena veličina.«

‹ nazaj