posavje

Srednje šolstvo v Posavju - Zakaj domače ni dovolj »fensi«

7.4.2024 | 14:00 | Dragana Stanković

Simbolna slika (Foto: arhiv; Fotosi)

Lani je osnovne šole v Posavju dokončalo 769 devetošolcev, kar je največ v zadnjih petnajstih letih. V primerjavi z letom prej je to kar 111 devetošolcev več. Letos jih bo spet bistveno manj, le 690, kar je sicer še vedno povprečje zadnjega desetletja. Toda tisto, kar ob tem res skrbi, so napovedi. Te kažejo, da bo v nekaj letih devetošolcev v Posavju manj kot 600. Ravnatelji posavskih srednjih šol so zato upravičeno zaskrbljeni. A za vse manjše število dijakov v njihovih šolah ni kriva le demografija. Dijake in s tem, roko na srce, tudi državni denar jim na raznih bazarjih in »tržnicah« speljejo vsaj na prvi pogled privlačnejši veliki srednješolski centri v sosednjih regijah s številnimi in raznolikimi programi.

Toda kar tako reči, da so šole v manjših krajih slabše od velikih šolskih centrov, bi bilo nepravično in preveč posplošujoče. Pred kratkim mi je ravnateljica srednje šole z obrobja Slovenije pripovedovala, kako zelo se trudijo za svoje dijake in kaj vse jim ponujajo. Manjše šole se resnično bojujejo za slehernega dijaka in delajo vse mogoče, da bi jih čim več privabile. No, ne čisto vse, mnoge pa. In tudi sami dijaki zaznajo te prednosti. »Šola je majhna, vsi se poznamo, najbrž so zato tudi odnosi bolj prijateljski, kot bi jih imeli na kakšni večji šoli,« je takrat dejala ena od dijakinj. Ko je omenjena ravnateljica svojim kolegom s prestižnih ljubljanskih šol z istimi programi pripovedovala, česa vse so njihovi dijaki deležni v tej manjši šoli in kaj vse učitelji storijo zanje, so bili ti nemalo začudeni. V pozitivno smer. Pa vendar si ta šola deli usodo večine drugih srednjih šol z obrobja Slovenije. Mnogim dijakom pač bolj dišijo Novo mesto, Ljubljana, Celje, četudi se morajo tja in nazaj voziti tudi po celo uro. In četudi ni prav nobenega zagotovila, da bodo tam res dobili »bolje in več«. Nekatere tja premamijo prijatelji, morda znanci iz višjih letnikov, drugi se tja vozijo s starši, ki imajo v tem kraju službo, spet tretjim se zdi morda gimnazija v večjem kraju bolj »fensi«. Šolam in dijakom ne gre na roke niti javni prevoz. Kot opozarjajo posavski ravnatelji, je več povezav na voljo proti Novemu mestu kot pa znotraj same regije.

Kje je torej rešitev iz zagate? Nedvomno bi novi srednješolski programi zadržali kakšnega dijaka več v domači regiji. To dokazujejo tudi lanski podatki o omejenem vpisu v zadnja dva programa, ki so ju pridobili v Posavju, v športni oddelek Gimnazije Brežice in program zdravstvene nege na brežiškem Strokovno izobraževalnem centru. Za slednjega so se v Brežicah bojevali kar 14 (štirinajst!) let, za gimnazijski športni oddelek šest let. Prav toliko časa se brežiška gimnazija bojuje za program umetniške gimnazije, ki ga ni v celotni jugovzhodni Sloveniji. Le upamo lahko, da jim ga ne bo pred nosom speljal kak večji center iz sosednje regije, ki bo morda lažje našel potrebne prostore in kader. Toda v Posavju imajo vendarle v rokavu še en tihi adut, JEK 2, ki ga je že nekdanji krški župan Miran Stanko označil za pomemben razvojni impulz za Krško. Z novo nuklearko naj bi po njegovem (optimističnem?) prepričanju v regijo prišlo od pet do deset tisoč novih prebivalcev. Posledično bodo potrebna nova stanovanja, vrtci, šole … Morda bi bil prav to lahko dober argument pri pogajanjih z ministrstvom tudi za nove srednješolske programe.

Iz aktualne tiskane številke Dolenjskega lista

‹ nazaj