Odprtje razstave ''Anka Krašna'', Galerija Krka

14.11.2024 | 19:00

Spoštovani,

prijazno vas vabimo na odprtje nove razstave v Galeriji Krka Novo mesto, ki bo v četrtek, 14. novembra 2024, ob 19. uri.

Razstava bo na ogled do 29. decembra 2024.

Anka KRAŠNA

Galerija Krka, Novo mesto

14. november – 29. december 2024

Med dvema modrinama, med slastjo in bolečino

Umetniški izraz Anke Krašna je raznovrsten, vse od začetka ustvarjanja odraža premike v sodobnem slovenskem slikarstvu. Slikarka povezuje najrazličnejše prakse, od angažiranega opozarjanja na krivice do simboličnega pripovedovanja različnih vizualnih zgodb. V delih se skoraj praviloma drži načel vizualne redukcije in metaforike, kar se kaže tudi pri naslavljanju slik z občutljivejšimi temami, pri čemer pogosto uporablja način pars pro toto (del stoji za celoto). Tako je naslovljena tudi slika Pri koritu (1989), ki je del družbeno angažirane serije Ovce, s katero se je odzvala na dramatične politične razmere pred razpadom Jugoslavije.

Njena angažirana dela se dotikajo perečih in večplastnih družbenih pojavov, vendar se slikarka pri predstavljanju tovrstnih tem izogiba spektakelskim vizualnim pristopom in poenostavitvam političnega diskurza. Teme prikazuje večplastno in kompleksno. Vsebina slik se giblje od kritike družbeno-političnega stanja, izrisovanja dramatičnega bistva izbranih svetopisemskih motivov do preprostejših tem, ki orisujejo tragičnost in lepoto drugih zanjo zanimivih stvari. Upodabljanje motivov angažirane vizualne umetnosti se zlahka obrne v umetniško estetizacijo družbenih problemov, pri čemer se subjekti teh pripovedi spremenijo v objekte. V umetnosti se torej lahko na račun tuje nesreče ustvari karierni napredek, medtem ko upodobljeni protagonisti ostanejo ujeti v svoji nesreči. Ob tem se upravičeno poraja vprašanje o etičnosti in dostojnosti v razmerju do upodobljenih zgodb ljudi, ki jih umetniki s svojimi deli prenašajo v javnost. A ne pri Anki Krašna. Brezkompromisna je do krivic, ki se dogajajo drugim, in tudi do sebe. Tako je v začetku stoletja nastal cikel Zgodbe, v katerem je presenetila z ostrino pripovedi o pretresljivih osebnih doživetjih (Monolog, 2000). Svoje intimne bolečine ni bila pripravljena povsem pokazati, a se v slikah občuti njena globoka prizadetost. Tragične zgodbe in težave žensk (seveda tudi svoje) je nekaj let pozneje prikazala v obsežni vizualni domišljijski pripovedi slikarskega cikla Dnevnik gospodične Silve Blondy. Gre za romaneskno pripoved o plavolasem dekletu, ki jo je iz varnega zavetja domače hiše speljal bradati moški. Življenje, ki je sprva pravljično kot ognjemet strasti med neskončno modrino morja in neba (Med dvema modrinama, 2004), pa se kmalu obrne v njeno pravo nasprotje, v podobe mrzlih zimskih belin in drugačnih, hladnih modrin, kjer domuje občutek osamljenosti in nenehnega čakanja (Ko bo padel prvi sneg, 2004). A se ni ustavila pri tem, sledila je dramatična katarza.

Anka Krašna na potovanjih slika podobe miru in tišine, hkrati pa v zadnjih desetletjih svoje radikalne podobe od burke do črne vreče za smeti lušči do golote. Filozofinja in publicistka Susan Sontag v svoji knjigi Pogled na bolečino drugega med drugim piše o otopelosti sodobnega odjemalca medijskih vsebin, ki zaradi količine prejetega gradiva postaja vse bolj neobčutljiv in brezbrižen do podob nesreč in grozot, ki jih vizualna kultura prinaša v njegov dom. Čeprav govori o pogledu na vojne v svetu, to drži tudi za drugo, na prvi pogled prikrito nasilje. Na nasilje iz medijsko prikazanih podob smo vse preveč navajeni in je kot amnezija, nekakšna samoobramba pred travmo – hipna. Slikarka se je zato odločila nagovarjati z izbranimi simboli, ki zgolj z nekaj potezami prenesejo jedro zgodbe in se morda dotaknejo senzibilnega gledalca. Obsežnejši cikel Brez besed (2018) predstavlja večinoma v belo oblečene celopostavne neveste in je nadgradnja cikla iz leta 2017, v katerem so bile upodobljene ženske v burkah. V slikarskih zgodbah prikazuje resnični svet in neprijazni vsakdanjik, pri čemer številni pogledajo stran. Gre za prvinska, vase in navzven usmerjena psihična stanja, ki prav zaradi (mestoma brutalne) iskrenosti še bolj čvrsto vežejo temelje njenega slikarstva. V svojih delih obravnava večkrat spregledane teme, ki še zmeraj niso razrešene (o delavcih), a stremijo k odrešitvi (o ženskah). Kot nabiralka biserov, ki hlasta za zrakom, razgalja položaje žensk v različnih religijah. Krute zgodbe pripoveduje simbolno, signali, s katerimi sporoča njihovo navzočnost, so ostri kot britev.

Barve jo razgaljajo, slikarka jim to dopušča in jih pri tem celo spodbuja. Pogosto uporablja različne tehnike, da doseže želene barvne učinke. Za barve se odloča po občutku, najpogosteje izbere modro, zeleno in rdečo ter jih izpod površine kože izlije na platno. Britanski polihistor Thomas Young (Teorija vida in barv, 1802) je odkril, da naj bi kot izhodišče, iz katerega sestavljamo vse druge barve, prepoznali samo tri – zeleno, modro in rdečo. Različni zeleni odtenki imajo osvobajajoče mirne tone, pri modrih gre za skrivnostnost in tišino, rdeči izražajo številne zvene, od pridušenih, globokih do agresivnih.

Zelena. Slika Zeleni obroč (2009) očara z obliko, ki sledi iskrenosti, umetničini težnji, njenim izkušnjam, videnju in vedenju. Ker v blagodejno tišino ne vpenja le samosti, temveč tudi navdihujoče ponotranjen svet, je gledalcem ta prizor blizu, tako lep, velik in veličasten. Ustvarjanje te sublimne podobe je preoblikovana estetska izkušnja, ki ne nastopa zgolj kot prepis resničnosti, zaradi česar je tako polnokrvna. Slikarka je v smaragdno zeleni barvi prepoznala tudi bistvo pokrajine v okolici Posočja in se ob pogledu na gladino Nadiže poglobila v življenjsko usodo pesnika Simona Gregorčiča ter v njegovo ljubezensko zgodbo z učiteljico Dragojilo Milek, ki je tudi pesnila. Tako je na sliki Nadiža (2013) upodobila pripovedno zvezo kot večni tok prelestno lepe Soče, ujete v ozek kanjon. Za zeleno sliko Sence (2017) se zdi, da je nekakšno okno v svet, a je prav obratno, je okno sveta v lastno dušo, kamor vstopajo različni prividi in zloslutne sence. Na sliki zelo velikega formata Tam, kjer umirajo metulji (2014) se zeleno modra barva tihomorskih vulkanskih otokov na Maldivih kaže kot pripoved o izgubljeni ljubezni. Metulji predstavljajo vznemirljiv občutek v trebuhu, ki ščegetavo napoveduje ljubezensko strast. Slikarko je očarala tudi bleščeče turkizna barva Neretve. Reko je upodobila skupaj z mestom Počitelj in podobo medrese iz 17. stoletja s petimi manjšimi in eno večjo kupolo, s patino bakrene kritine v tonih reke (Medresa, 2015). V popotnih slikah v tehniki olje na papir (Hiša v Ehingenu, 2015) je poiskala stik s primarnostjo slikarske ploskve v določenem trenutku, realnostjo podobe, ki jo je ustvarila »tukaj in zdaj« in jo (v svoji abstraktni poenostavitvi) ohranila pred izmuzljivostjo pozabe.

Modra. Anka Krašna z intimnimi zgodbami vsakič znova razgalja svoja čustva, za katera (včasih) niti ni nujno, da jih gledalec spozna do bistva, saj so številna tako ali tako univerzalna sporočila. Modra, barva neskončnosti, je prav tako pomembna v slikarkinem celotnem opusu, saj napoveduje, da bo v njeno brezkrajnost navsezadnje prišla vsaka ženska. Melanholično razpoložena (včasih tudi) sanja. Vzpenja se proti reži neba, ki se lesketa v lomu sončnih žarkov, sprva počasi, potem hitro in vročično, pri tem pa spreminjajoče se oblike zakrivajo globino morja in se očarljivo spogledujejo z igro sonca in vetra (Globina morja, 2004). Njen sen je neulovljiv in ne želi razlage, včasih je vsebina nekega nestvarnega in nedoumljivega dela prav v tistem, kar ni izraženo. Naslikane hiše, vrata in okna (Modro okno v St. Veitu, 2015) niso odslikave, ampak podobe z njenih potovanj kot okvir za namišljene svetove. Sanjski svetovi prek sublimnega vzdušja in arhetipskih podob vzbujajo občutke pomirjenosti, sprijaznjenosti, univerzalne lepote, božanskosti in absolutne resnice. Lahko pa modrina nakazuje odsotnost, lebdenje v neskončnosti (Pelin v srcu, 2012).

Rdeča. Če bi bila Anka Krašna pisateljica, ne bi slikala, a bi bilo tudi v njenih novelah polno simbolike. V tem smislu svojim slikam daje pomenljive naslove, za katere se zdi, da so njen »pisateljsko izpovedni« podpis. V podobah obsežnega cikla Zgodba brez besed (2001) se kaže, kako pomembni so stiki v življenju – z ljudmi, naravo, seboj, stvarmi, simboli, sledmi, abstrakcijo, resničnostjo, sanjami, kulturo, tradicijo in intuicijo. V slike vstopa s celim telesom. To je zahtevna igra s seboj, saj je zanjo umetniško izražanje ritual slasti in bolečine. Slika stiske, dvome, težave, obtožbe in krivde, ki jih doživljajo ženske. Slika jih z rdečo, ki je barva krvi in boja. Eden njenih najmočnejših motivov žrtvenika je slika Raztrančirana (2004) v kombinaciji z manjšo podobo slike Raztrančirana I (2004). Zaključni sliki iz obsežnega cikla Dnevnik gospodične Silve Blondy sta, čeprav vzeti iz konteksta slikarkine osnovne zgodbe, sporočilno močni v kateremkoli času. Krutost takšne smrti ni (le) opozorilo, temveč je v kontekstu drugih zgodb prepuščena mislim o današnjem nezamisljivo brutalnem svetu, kjer v vojni umira vse več nedolžnih žensk in otrok. Čudno odrezana noga ob obglavljenem telesu na mizi, ki jo opazujemo od zgoraj, predstavlja odvečnost besed. Odsekana in odpadla glava končuje zgodbo. Rdeča slika Peščena ura (2017) simbolizira čas, ki se vsakemu izteče, a napoveduje tudi, da življenje človeštva teče dalje. Motiv peščene ure v različnih barvnih kombinacijah je tudi sicer slikarkina stalnica v vseh obdobjih ustvarjanja.

Posebnost Anke Krašna je tudi, da se posamezne slike iz različnih ustvarjalnih ciklov lahko postavijo na nov način, ustvarjajo se nova zaporedja, pripovedujejo nove zgodbe, vendar nove kombinacije vedno temeljijo na njenih izčiščenih likovnih izhodiščih. Desetletja iskanja so izpolnjena z njeno zasebno mitologijo. Izbrane slike so nastale v tem stoletju in so poseben pol slikarkinega zrelega ustvarjalnega obdobja. Imajo moč, da ponujajo v sebi skoncentrirane podobe, v katerih se gledalec lahko prepozna.

Kljub močnim barvam je v slikah Anke Krašna navzoča tišina, ki osupne. Ujame lahko zase ali za širšo skupnost pomemben trenutek in ga spremeni v večnost. Ne osebne ne družbeno angažirane podobe niso njen cilj. Cilj je pot do njih, tlakovana s tragičnimi in radostnimi trenutki v življenju. In s tistimi vmes.

Tatjana Pregl Kobe

Anka KRAŠNA

Rodila se leta 1950 v Miklavžu na Dravskem polju. Najprej je na Univerzi v Mariboru študirala likovno pedagogiko, nato pa se je vpisala na Akademijo za likovno umetnost Univerze v Ljubljani, kjer je leta 1976 diplomirala pri profesorju Francu Kokalju na Oddelku za slikarstvo, specialko pa je končala leta 1979. Njen študijski čas so zaznamovala številna potovanja, ki so jo vodila skoraj v vse evropske države. Leta 1975 je tri mesece spoznavala kulturno zelo drugačno in neizmerno bogato Indijo ter sosednji Nepal. Od leta 1974 je sodelovala na številnih domačih in mednarodnih skupinskih razstavah. Imela je več kot 100 samostojnih razstav doma in v tujini. Še vedno se rada udeležuje umetniških kolonij in ekstemporov. Prejela je številne nagrade, med drugim odkupno nagrado Umetnostne galerije Maribor (1995), nagrado Društva likovnih umetnikov Maribor (1996, 1997, 2014, 2015, 2017), Glazerjevo nagrado (2004), nagrado Riharda Jakopiča (2015) in nagrado Riharda Jakopiča za življenjsko delo (2017). Od leta 1996 je bila izredna, od leta 2001 do upokojitve leta 2020 pa redna profesorica za risarsko in slikarsko oblikovanje na Pedagoški fakulteti Univerze v Mariboru. V Galeriji mesta Ptuj je imela leta 2020 veliko retrospektivno razstavo. Istega leta je pri Umetniškem kabinetu Primoža Premzla izšla njena obsežna barvna monografija s strokovnim besedilom in dokumentacijo Marjete Ciglenečki in avtoričinimi osebnimi zapisi v slovenskem in angleškem jeziku (besedilo sta prevedla Jana in Janko Siranko).

Anka Krašna živi in ustvarja v Miklavžu pri Mariboru, v hiši, ki so jo zgradili njeni starši.

‹ nazaj