novice

Glasovanje se izteka / Predstavljamo kandidate v akciji Ljudje odprtih rok

18.4.2024 | 08:30 | Martin Luzar, Lidija Markelj, Mojca Žnidaršič

V času, ko se zdi, da v naši družbi prednjačita egoizem in samozadostnost, je še pomembneje poiskati ljudi, ki izstopajo po svojem čutu za sočloveka in dobrodelnost. Dolenjski list zato tudi letos z veseljem sodeluje v akciji Ljudje odprtih rok, v kateri boste z glasovanjem izbrali regijskega dobrotnika leta 2023.

Med nominiranci, ki ste jih predlagali bralci, izstopajo trije, ki na svojih funkcijah in v svojem prostem času vsak na svoj način pomagajo ljudem v stiski in so zato zgled vsem drugim. To so: dolgoletna prizadevna sekretarka Območnega združenja Rdečega križa Metlika Zalka Klemenčič, ki se trudi skozi vse leto z različnimi akcijami pomagati starejšim in drugim ranljivim skupinam v družbi; humanitarec Marjan Dornik iz Podbočja, soustanovitelj Društva Sonček Posavje in najzaslužnejši za center aktivnosti invalidnih oseb v Bušeči vasi; ter  Radko Luzar, uspešen šentjernejski podjetnik in član Rotary kluba Novo mesto, ki je bil radodaren tudi kot župan.

Glasuj

Marjan Dornik

»Bodite sprememba, ki jo želite videti v svetu,« je rekel Mahatma Gandi. S temi besedami bi lahko opisali tudi Marjana Dornika iz Podbočja, ki je kot oče spoznal, kaj pomeni imeti nekoga, ki bi mu dal vse na svetu, a mu ne moreš pomagati do zdravja in pogojev za lažje, človeka vredno življenje.

»S soprogo Jernejo sva se nepričakovano pred 32 leti soočila z dejstvom, da bo tako težko pričakovani novi družinski član, hči Maša, ki se je rodila s cerebralno paralizo, potreboval nekoliko več pozornosti. Uspelo nama je z veliko volje, poguma in odrekanja ter še več ljubezni,« pravi Dornik. Za svoje nesebično humano delo je leta 2014 prejel priznanje Občine Krško, leto prej pa tudi priznanje Zveze Sonček Slovenija.

Ta osebna izkušnja ga je poglobljeno seznanila z izzivi, s katerimi se spoprijemajo družine z otroki s posebnimi potrebami. Odločil se je, da bo izboljšal ne le življenje svoje hčere, ampak da bo pomagal tudi drugim v podobnih situacijah. Sam se zelo nerad izpostavlja, raje je v ozadju in pomaga na najrazličnejše načine. Tako je denimo bil med tremi ustanovitelji društva Sonček Posavje in nato tudi Centra Sonček Krško, bil je pobudnik in gonilna sila akcije, s katero so pred leti Osnovno šolo dr. Mihajla Rostoharja Krško opremili z dvigalom, ki je v uporabi še danes. Center Sonček so sprva z njegovo pomočjo uredili na Valvasorjevem nabrežju, kjer je deloval do leta 2011. »V tem letu mi je uspelo zbrati donacijska sredstva in v celoti pripraviti objekt na novi lokaciji v Leskovcu pri Krškem, v katerem imata svoje prostore društvo, ki pod svojim okriljem združuje okoli 340 članov, od tega je okoli 90 invalidov s cerebralno paralizo in drugimi oblikami invalidnosti, in Varstveno-delovni center Posavje,« pripoveduje.

O tem, koliko časa je porabil, ko je hodil od vrat do vrat, koliko prošenj je napisal, koliko telefonskih pogovorov je opravil, niti noče govoriti. A z vztrajnostjo in predanostjo ter predvsem z veliko mero srčnosti, ki ga krasi, mu je v vseh teh letih uspelo potrkati na srca številnih in narediti spremembo za dobrobit ljudi s posebnimi potrebami.

»Ker živim v prepričanju, da se je v življenju treba nenehno razvijati in rasti, sem si ustvaril vizijo o drugačni in kakovostni ponudbi za ranljive skupine. Tako sem pred leti kupil posestvo v Bušeči vasi ob reki Krki z lastno termalno toplico. Uspelo mi je prepričati ljudi, da ima smisel prenoviti objekte in jih prilagoditi invalidom, s partnerji pa nam je s projektom Center Sonček – center aktivnosti invalidnih oseb uspelo tudi na razpisu Evropskega sklada za pomorstvo in ribištvo,« oriše Marjan Dornik.

Doda, da brez podpore družine in dveh prav tako srčnih sodelavk v svojem podjetju Rival varovanje, Alenke Peterle Dimc in Katje Brili, vsega skupaj ne bi mogel izpeljati. Tudi zaposleni v podjetju so Marjana Dornika opisali kot pravičnega in spoštljivega vodjo, ki v ospredje postavlja dobrobit svojih zaposlenih. »Marjan razume, da je uspeh podjetja neposredno povezan z zadovoljstvom in motivacijo dobre ekipe sodelavcev. Zagotavlja podporno delovno okolje, v katerem vsak lahko izrazi svoje ideje in potenciale. Njegov pristop k vodenju je zgled, kako lahko posameznik s svojim delovanjem pozitivno vpliva na življenja drugih. Njegovo podjetje deluje kot družina, ustvarja okolje, v katerem prevladujeta zaupanje in podpora. Spodbuja se medsebojno spoštovanje in sodelovanje za skupni uspeh.«

Zalka Klemenčič

Zalka Klemenčič, sekretarka Območnega združenja Rdečega križa Metlika, v tej človekoljubni organizaciji pa deluje že štiriindvajset let. Uspešnih akcij združenja je v tej skoraj četrstoletni dobi res izjemno veliko. Potem ko je vsako leto organiziral dobrodelni koncert Stopimo skupaj, je po dvajsetih sezonah ustanovil istoimenski sklad, kamor zbira denar vse leto s prispevki občanov, z donacijami in vsakoletnim koncertom Stopimo skupaj.

Zahvaljujoč območnemu združenju in sekretarki Zalki Klemenčič, je v občini Metlika približno petina občanov krvodajalcev. Evidentiranih jih imajo 2.240, od teh jih do 600 letno daje kri na treh rednih in izredni krvodajalski akciji, vsako leto pa se na akcije odzove do štirideset novih. Rdeči križ Metlika ima šest ekip prve pomoči s 36 člani. Ti med drugim v sklopu akcije Pomagaj prvi širijo v različnih ciljnih skupinah znanje o postopkih oživljanja in uporabi defibrilatorja. Maja bo v Metliki regijsko tekmovanje ekip prve pomoči, ki ga bo organiziral tamkajšnji Rdeči križ.

Rdeči križ Metlika v akciji Tik-Tak brezplačno meri krvni tlak, sladkor in holesterol, v akciji Občanka pripravlja predavanja o raku dojk. Z dobrodelno akcijo Drobtinica zbira ob svetovnem dnevu hrane denar za šolsko prehrano revnim otrokom, z akcijo Šolar revnim družinam pomaga pri nakupu šolskih potrebščin. S »Kosilom v decembru« socialno ogroženim občanom zagotovi brezplačno kosilo; lani jih je 360. »Hoj, gremo na kavo,« je še ena od čisto posebnih akcij metliškega Rdečega križa. Njegovi prostovoljci v njej oskrbovance metliškega doma starejših z vozički peljejo na sprehod, vmes vrtec pripravi program, spotoma gredo z oskrbovanci še na kavo. Metliški Rdeči križ bo letos pripravil za otroke že 18. tabor ob Kolpi v kampu Podzemelj in 35. letovanje na Debelem rtiču. Tabori in letovanja osrečijo okoli 130 otrok vsako poletje.

Vse našteto in ob tem še, na primer, dvigalo za invalida, pomoč po poplavah in potresu, tudi ko je ta v Hrvaški in Turčiji, pa pomoč družinam po požaru, prekritje strehe, ureditev kopalnice – nič ni pretežka naloga za Zalko Klemenčič in njene prostovoljce, ki so solidarno in humano premagovali tudi zaporo življenja med korono. Vse to Rdeči križ Metlika po besedah sekretarke zmore s prostovoljci v trinajstih krajevnih organizacijah v skoraj vsakem zaselku občine. »Naši prostovoljci so res zlati ljudje, vredni vsega spoštovanja in priznanj. Vesela sem, da smo v teh letih res izoblikovali močno, odzivno mrežo pomoči na terenu. V naši mreži je res ogromno medsebojnega spoštovanja, dopolnitve, razumevanja. Oni so mi druga družina,« pravi Zalka Klemenčič. Za dobrodelnost po njenem mnenju ni meja. »Dobrodelnost je tako široka, tu je prostora, 'kaj ti óko nese', lahko pomagaš v različnih oblikah. Tudi če lahko pomagamo le za drobtinico – drobtinice tvorijo celoto,« pravi.

Ne pričakuje plačila za svoje prostovoljstvo. »Seveda, če pa te prek tvojega dela opazijo, je to potrditev, da si na pravi poti. V Rdečem križu delam izjemno rada. To delo me veseli in dopolnjuje. Res sem vesela, da mi je dana ta možnost, da lahko opravljam to poslanstvo, to delo. Seveda pa sem hvaležna tudi staršem, da so mi med odraščanjem privzgojili to poštenost, delavnost, odpuščanje, razumevanje, vse tisto, kar so neke človeške, življenjske vrednote. Seveda sem se trudila, da sem to prenesla na svoje tri otroke, in upam, da mi je uspelo,« pravi Zalka Klemenčič.

Radko Luzar

Biti pošten in delati dobro je življenjsko vodilo 66-letnega Radka Luzarja iz Dolenje Stare vasi pri Šentjerneju, uspešnega podjetnika, ustanovitelja in dolgoletnega direktorja podjetja L-Tek iz Šentjerneja, kjer je od upokojitve naprej prokurist, pet let pa je bil tudi župan Občine Šentjernej.

Kar koli je Radko Luzar že počel v življenju, vedno je imel posluh za sočloveka. »Vrednote za življenje sem dobil s krščansko vzgojo in v družini, v kateri so bili pomembni delo, poštenost, spoštovanje,« pove Radko Luzar, ki je rastel v gostilniški družini in na kmetiji, pridno pomagal in študiral. Očeta Jožeta je žal izgubil kmalu po študiju, mamo Tončko, ki je praznovala že 92 let, pa k sreči še ima.

Radko je sam spoznal, kako je, ko ti v težki situaciji kdo v pravem trenutku priskoči na pomoč. Po propadu šentjernejske Iskre leta 1992, v kateri je bil kot univ. dipl. inženir elektrotehnike vodja razvoja, je nenadoma pristal na zavodu za zaposlovanje. Po nekaj mesecih brezposelnosti je pogumno odšel na samostojno podjetniško pot, a pri tem sta mu ne le s spodbudnimi besedami, ampak tudi finančno stala ob strani dva prijatelja: iz Nemčiji in Avstrije. »Na banki ti s posojili pomagajo, ko že vse imaš, ne pa, ko še nič ne zaslužiš. Denar sem prijateljema lahko vrnil pozneje, za kar jima bom vedno hvaležen,« pripoveduje Radko.

Poštenost je bilo vedno njegovo glavno vodilo na podjetniški poti,« nikoli nisem nikomur dal niti evra podkupnine, pa je bil ali pa ni bil posel. Nikomur nisem dolžen ničesar,« pove Radko Luzar. Kot delodajalec je bil vedno pošten do svojih kupcev, dobaviteljev, predvsem pa do sodelavcev, in zato tudi priljubljen.

Tudi ko je postal uspešen podjetnik, je ostal dobrodelen. Na vrata podjetja L-TEK so potrkali mnogi. Težko je seveda vsem ustreči, a kot pove sogovornik, so vedno finančno na pomoč priskočili domačim društvom ob raznih jubilejih, zlasti gasilcem ob investicijah. Posebno je bil Radko pozoren do športnikov, »ker garajo, so vztrajni ter s trudom in trdim delom dosegajo rezultate. Taki so tudi vzor našim zaposlenim v podjetju,« razlaga in pove, da so vrsto let pokrovitelji Atletske zveze Slovenije, ter od pred kratkim še novoustanovljenega Nogometnega kluba Šentjernej. Prav tako vrsto let s podporo tekmovanja FLL pomagajo mladim talentom, ki jih zanima tehnika.

»Vedno smo v podjetju pomagali, ko je šlo za otroke, invalide, šole pa za prizadete v raznih naravnih nesrečah. Ob lanskih hudih poplavah je naše podjetje eni izmed prizadetih družin, ki jo poznamo prek prijateljev, kupilo novo plinsko peč,« pove. Tudi kot član Rotary kluba Novo mesto, ki mu je leto dni predsedoval, je dojemljiv za pomoč skupinam in posameznikom, ki jih naš sistem spregleda, pomoč pa potrebujejo takoj.

Radko Luzar pa je bil verjetno edini župan v Sloveniji in mogoče tudi širše, ki je prav vse svoje plače oz. županska nadomestila dal v dobrodelne namene. Ves denar, ki ga je zaslužil v petih letih kot nepoklicni župan Občine Šentjernej, je razdelil med posameznike in družine, ki so bili pomoči potrebni. In to brez velikih besed in javne hvale.

»Ker ni šlo, da bi nadomestilo nakazoval na kako dobrodelno organizacijo, sem sam našel pomoči potrebne. Taki so po navadi tiho, ker jim je res težko. Prelepo je, ko začutiš njihovo iskreno hvaležnost. To so bili najlepši trenutki v času mojega županovanja,« pove Radko Luzar, prepričan, da če daruješ, ne izgubiš, ampak vse dobro dobiš po drugi strani povrnjeno, »pravzaprav še več, kot daš.«

‹ nazaj