novice

Kdo bo še želel ravnateljevati?

14.2.2025 | 14:00 | Lidija Markelj

Pred kratkim je Svet Gimnazije in srednje šole Kočevje razrešil ravnatelja Gregorja Pečana, nekdanjega dolgoletnega predsednika Združenja ravnateljev in pomočnikov ravnateljev Slovenije, ki je vedno slovel po svoji neposrednosti in zdravi kmečki pameti. Razrešitev odmeva ter poraja kup vprašanj in razmišljanj o vlogi ravnatelja v naših šolah, o njegovih odgovornostih, lepotah in o slabih straneh tega poklica pa o vlogi svetov zavodov, ki ravnatelje imenujejo in razrešujejo.

O vsem tem smo povprašali predsednico Združenja ravnateljev in pomočnikov ravnateljev Slovenije (ZRPRS) mag. Mojco Mihelič, dolgoletno ravnateljico OŠ Frana Metelka Škocjan Ireno Čengija Peterlin, ki je to mesto po lastni želji zapustila sredi mandata, ter dolgoletno ravnateljico OŠ Brežice mag. Marijo Lubšina Novak, ki je že leto dni upokojenka.

Razrešitve ravnateljev se ne dogajajo pogosto. Gregor Pečan, ki naj bi se mu to zgodilo zaradi nespoštljivega odnosa do dijakov in neprimerne komunikacije z njimi, pravi, da je želel le narediti red pri »špricanju« dijakov. Odpravil je možnost ponavljanja testov in izboljšanja ocen. Njegova kritika in sprememba pravilnika seveda nista bili dobro sprejeti ne pri dijakih ne pri starših in kolesje se je sprožilo.

Razrešeni ravnatelj, ki tudi danes zagovarja svoje odločitve, za katere pravi, da so bile premišljene in je zanje imel podporo učiteljskega zbora, bo verjetno pravico iskal na sodišču. Opozarja pa na močne pritiske staršev, zaposlenih in politike, ki jih doživljajo ravnatelji; pravi, da v šolstvu zaradi preveč toksičnega ozračja ne želi več delati.

POZIV K ODSTOPU

Pečan pa še zdaleč ni edini ravnatelj pri nas, ki se mora spopadati z raznimi očitki, čeprav ne gre vedno za nepravilnosti, ki bi jih mogoče ugotovili pristojni organi. Pred kratkim je bil pozivov k odstopu deležen ravnatelj OŠ Šentjernej Aljoša Šip zaradi romske problematike. K odstopu ga je pozivala Civilna iniciativa (CI) Šentjernej Za varnost otrok, saj naj bi šola pod njegovim vodstvom tovrstne težave predolgo pometala pod preprogo. Potem se je stanje umirilo, mogoče tudi zato, ker se Šipu ravno to pomlad izteka prvi petletni mandat; zanimivo bo spremljati, kako se bo razpletlo na ponovnem razpisu, ali bo znova izbran ali ne, saj ponovno kandidira.

Ja, ravnateljev vzgojno-izobraževalnih ustanov po navadi ne razrešujejo, ampak se drugače poskrbi, da niso ponovno imenovani. Pogosto se upokojijo, ne kandidirajo več zaradi preveč slabega ozračja v šolstvu ter preveč obremenitev in odgovornosti ali pa kandidirajo, a niso ponovno izbrani, ker niso bili všečni. Ravnatelje namreč imenujejo sveti zavodov, v katerih sedijo in odločajo predstavniki zaposlenih na šoli, predstavniki staršev in predstavniki ustanoviteljev oz. občin.

VŠEČNOST ALI STROKOVNOST

Kot pravi predsednica ZRPRS Mojca Mihelič, tudi sama dolgoletna ravnateljica OŠ Danile Kumar v Ljubljani, jo skrbi ravno to, da pri izbiri ravnatelja ni več pomembna strokovnost, ampak všečnost.

»Nihče izmed teh organov, ki odločajo, ni strokoven. Svet šole je sestavljen iz laikov, stroka so le učitelji, a ti načelno ne marajo sprememb. Starši otrok so gotovo pristranski. Lokalna skupnosti ima svoje politične, lahko tudi osebne interese. Tudi šolski minister, ki daje mnenje k imenovanju in razrešitvi ravnatelja, ni stroka, ampak politika. Šolski inšpektorat ne preverja stroke, ampak upoštevanje zakonodaje. Ravnatelj pa mora slej ko prej sprejeti odločitve, ki niso všeč vsem, staršem, zaposlenim in ustanovitelju, ter posegajo v njihove interese. Tako je lahko vpliv, ki ga imajo različne interesne skupine v svetu zavoda in javnosti, v škodo pri izbiri ravnatelja ter vzgojno-izobraževalnemu delu,« razmišlja Mihelič in sklepa, da bodo ravnatelji prisiljeni izbirati prilagajanje in podrejanje, predvsem željam staršev in zaposlenih, če bodo želeli še ostati na teh mestih, stroka pa bo prezrta.

Zato sama zagovarja zakonodajne spremembe na tem področju. »Sveti zavodov imajo velika pooblastila in prevzemajo bolj malo odgovornosti, zato bi bilo mogoče bolje, da bi imenovanje ravnatelja vodil kak neodvisni strokovni organ oz. komisija, sestavljena iz dolgoletnih ravnateljev itn. Nedvomno gre za spremembe, ki jih velja dobro premisliti in pretehtati z vseh vidikov,« pravi.

KUP ODGOVORNIH NALOG

Ravnatelj je zelo pomembna oseba na vsaki šoli ali v vrtcu. Kot pravijo na Ministrstvu za vzgojo in izobraževanje, je njegova pomembnost razvidna iz Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja; v 49. členu piše, da je ravnatelj pedagoški vodja in poslovodni organ šole, ki opravlja kup nalog: organizira in načrtuje ter vodi delo šole, pripravlja program razvoja, letni delovni načrt in odgovarja za izvedbo, odloča o vzgojnih ukrepih, predlaga napredovanja zaposlenih v nazive in plačilne razrede itn.

»Poleg zakonsko opredeljenih obveznosti, kot so: upravljanje šole, kadrovsko načrtovanje in zagotavljanje zakonitosti, mora ravnatelj delovati kot mediator med različnimi interesnimi skupinami – učenci, starši, zaposlenimi in ustanoviteljem. Ravnatelj mora biti izjemno asertiven, imeti mora razvit občutek za empatijo, znati mora učinkovito komunicirati in hkrati sprejemati težke odločitve. Dodatno mora imeti analitične sposobnosti za obvladovanje finančnega poslovanja in strateškega načrtovanja. Pomembno je, da zna ohranjati profesionalno distanco, hkrati pa ustvarjati občutek zaupanja,« pravi Irena Čengija Peterlin, ki je OŠ Frana Metelka Škocjan vodila skoraj 14 let.

A po premisleku se je odločila, da se posveti svoji stroki, po izobrazbi je specialna pedagoginja oz. profesorica defektologije, stvarem, ki so ji ljube, in ljudem, ki jo imajo radi. Ugotavlja, da je bila odločitev prava. Stres je popustil, na starem delovnem mestu pa se počuti zelo dobro in pravi, da se sploh ni zavedala, kako zelo je pogrešala delo z učenci.

PEDAGOŠKI VODJA IN MENEDŽER

»V to, da na šoli teče vse, kot je treba, je namreč treba vložiti ogromno dela, energije in časa,« še pove o vlogi ravnatelja, pri čemer ji pritrjuje tudi Marija Lubšina Novak, dolgoletna ravnateljica OŠ Brežice, ene izmed najštevilčnejših osnovnih šol v Posavju, učiteljica razrednega pouka in svetovalna delavka pedagoginja, ki je ob delu opravila tudi magisterij.

»Vsako delo, ki ga hoče nekdo opravljati vestno in odgovorno, je zahtevno. Tudi ravnateljevo. Biti ravnatelj pomeni, da si pedagoški vodja, ki mora dobro poznati pedagogiko, etiko, psihologijo, načine poučevanja in druge strokovnosti, in da si tudi poslovodja oz. menedžer. Na šoli ni kadrovnikov, ni služb za kakovost, ni pravnikov idr., tako da so znanja z vseh mogočih področij dobrodošla. Obe vlogi ravnatelja sta zelo različni, a pomembni,« pove sogovornica, ki je ravnateljevala 24 let.

BITI ŠE VZGOJITELJ

Seveda se ravnatelj pri svojem delu srečuje z veliko deležniki, ki so vsi pomembni, od zaposlenih, staršev otrok, lokalne skupnosti kot strokovne in laične javnosti. A kot pravi Lubšina Novak, so najpomembnejši učenci.

»Ravnatelj mora ustvarjati najboljše mogoče pogoje, da učencem omogoči kakovostno izobraževanje, ukvarjati pa se mora tudi z vzgojo. Prvo je lažje, saj so učni načrti za vse isti, od šole do šole se razlikujejo le resursi: od kadra, razpoložljivega denarja, okolja itn. Težja naloga pa je vzgoja, sploh ker zgledi v družbi danes niso najspodbudnejši, in tu imajo šolniki še veliko dela. Ravnatelju mora biti jasno, kam želi peljati šolo na dolgi rok, v kakšnega človeka hoče izoblikovati učenca, katere vrednote mu bodo v življenju prioriteta, ali bo postal aktiven državljan, ali bo gojil zdrav življenjski slog itn. Niso vse ocene, daleč od tega,« poudarja Marija Lubšina Novak. Ravno tako mora po njenem mnenju ravnatelj dati priložnost in pri svojem delu zaupati tudi kolektivu.

VSE VEČ OBVEZNOSTI

Je pa gotovo, da je obveznosti ravnatelja vse več. »Opazila sem, da je vse več administrativnega dela, pisanja poročil, sledenja pravilnikom, načrtom, potrebnih in nepotrebnih. Osebno mi je bilo najbolj škoda zapravljanja časa s podrobnim beleženjem delovnega časa,« pove nekdanja ravnateljica brežiške osnovne šole.

Tudi Mojca Mihelič pravi, da kolegi vsi po vrsti ugotavljajo, da se zadolžitve iz leta v leto stopnjujejo. Sama še kako pogreša stik z učenci, in ko je morala pred kratkim nadomeščati matematika, je v razredu prav uživala.

Kot šibko točko Čengija Peterlin omeni pogosto izoliranost ravnateljev. »Večja medsebojna povezanost in izmenjava praks bi lahko olajšala iskanje rešitev za skupne izzive. Zakonodaja po eni strani zagotavlja varne okvire, po drugi strani pa pogosto ovira kreativne rešitve in avtonomijo pri odločanju. Ravnatelj se mora pri vodenju šole stalno prilagajati pravnim določilom, kar je lahko obremenjujoče,« meni.

A kljub vsem težavam je poslanstvo ravnatelja čudovito, pravi Mihelič: »Prelepo je biti vsak dan v stisku z mladimi, vplivati, v katero smer bosta šla šola in slovensko šolstvo. Nemalokrat je to edini razlog za vztrajanje na tem mestu, kajti zaradi plačila, različnih obremenitev ali z vidika prostega časa bi marsikdo že zdavnaj odnehal,« pravi sogovornica, ki je ravnateljica že 19 let.

PRESLABO PLAČILO

Da je finančna ureditev delovnega mesta ravnatelja več kot neustrezna glede na zahtevnost dela in odgovornost, meni tudi Irena Čengija Peterlin. »Poleg redne plače bi morali uvesti sistem nagrajevanja, ki bi omogočil dodatno motivacijo za delo. To bi lahko pripomoglo tudi k večjemu zanimanju za to delovno mesto,« pravi.

Mihelič pove, da je bil včasih ravnatelj bolje plačan, na njihovi šoli pa ima nekaj njenih kolegov učiteljev celo višjo plačo kot sama. »Sama s tem nimam težav, vedno se trudim nagraditi dobro delo učiteljev, a žal je teh možnosti malo,« pojasni.

Marija Lubšina Novak o tej temi pravi le, da je ravnateljevo delo pa tudi kako drugo v naši družbi finančno podcenjeno, »saj vidite, da se ne da dobiti ne računovodje, ne kuharja, ne učitelja.«

KAJ PA UGLED IN AVTORITETA?

V družbi je občutek, da je ugled ravnateljev danes nižji kot v preteklosti. Drži? »Ravnatelj, ki je včasih veljal za avtoriteto in steber skupnosti, se vse pogosteje spoprijema s pritiskom staršev, družbe in včasih celo zaposlenih. Pomembno bi bilo več ozaveščanja javnosti o vlogi in zahtevnosti dela ravnateljev ter izboljšanje sistema podpore za vodenje,« meni Čengija Peterlin.

Da sta včasih funkciji ravnatelja že samodejno pripadla neko priznanje in družbena avtoriteta, meni Mihelič. »Avtoriteta ravnatelja ni samoumevna, a kljub vsem kritikam nas javnost po mojem mnenju ceni, potrebuje in se tudi zaveda, zakaj imamo šolniki tako pomembno vlogo v naši družbi,« je prepričana. Lubšina Novak poudari, da si ravnatelj pridobi avtoriteto z dobrim delom, s korektnim odnosom, človeškim pristopom, primernim stilom vodenja zavoda itn. »Gotovo ni preprosto krmariti med današnjo mladino, vse bolj zahtevnimi starši, ohranjati strokovne in korektne odnose z zaposlenimi ter dobre vezi z lokalno skupnostjo,« pravi.

PRAVILNO KRMARITI

Nekdanja škocjanska ravnateljica opomni, da mora vsak ravnatelj razumeti današnjo mladino, ki je odraščala v času hitrega tehnološkega razvoja, kar vpliva na njihov način komuniciranja, razmišljanja in pričakovanja, a hkrati mora tudi postavljati meje, ki spodbujajo odgovornost in razvoj.

»Tudi starši so polni pričakovanj in ravnatelj mora pri pogovorih z njimi ohranjati mirno držo in profesionalnost,« pravi Čengija Peterlin. Mihelič dodaja, da je večina staršev čudovitih in zaupa šoli, »z odvetniki prihajajo v šole le redki. Vsekakor pa se je treba z vsemi vedno spoštljivo pogovarjati. Le tako bomo dosegli več dobrega za naše otroke,« pravi in poudari, da niso na različnih bregovih.

ŠE ZANIMANJE?

Pa je glede na zahtevno poslanstvo in velike obremenitve ravnatelja in njegovo izpostavljenost v javnosti mesto ravnatelja sploh še želeno in zanimivo? Ali pa bo – tudi zaradi primera iz Kočevja – vse težje dobiti kandidate za ravnatelje na razpisih? Si bo v teh razmerah sploh še kdo želel ravnateljevati?

Irena Čengija Peterlin meni, da je glede na zahtevnost in odgovornost vloge pričakovati, da bo v prihodnje vse težje pridobiti ustrezne kandidate. »Ravnatelj je pogosto vpet v neprestano usklajevanje različnih interesov, kar povzroča velik stres. Poleg izboljšanja finančnega nagrajevanja bi bilo treba okrepiti tudi strokovno podporo (mentorstvo, svetovalne skupine) in zmanjšati administrativne obremenitve, da bi privabili nove generacije vodij šol,« pravi.

Na šolskem ministrstvu pravijo, da nimajo podatkov o številu prijav na razpisana delovna mesta v javnih vzgojno-izobraževalnih zavodih. Tudi o pogostosti odstopov ne morejo nič povedati. »Evidence o odstopih v času mandata ne vodimo. Ravnatelji so vezani na mandat in nekateri ob ponovnem razpisu ne kandidirajo. V večini pa ostajajo na tem mestu več mandatov,« povedo.

V DOBROBIT OTROK

Marija Lubšina Novak upa, da je lepih strani ravnateljevanja še vedno več kot slabih, a vsak tudi ni primeren za to funkcijo.

Kot ena redkih ravnateljic, ki si upa komentirati kočevski primer razrešitve ravnatelja, pa pravi takole: »Primera v podrobnosti ne poznam, le iz javnih občil. Menim pa, da noben ravnatelj ne bi počel dijakom kaj slabega oz. škodljivega, sploh ne zavestno. Ocenjujem, da je Gregor Pečan z odpravo neupravičenih odsotnosti dijakov želel mladim dopovedati, da morajo postati odgovorni do sebe, sošolcev, ki so redno hodili v šolo in imeli zaradi njih okrnjen pouk, učiteljev, ki se trudijo z njimi, in ne nazadnje do družbe, ki javno šolstvo tudi plačuje. Saj mora tudi starš doma otroka kdaj kaznovati, da mu pokaže pravo pot, čeprav ga ima rad.«

Iz priloge Dolenjskega lista ŽIVA

‹ nazaj