Mia Koritnik, dekle, ki kljub slepoti polno živi
Mia Koritnik je posebna, ampak ne zato, ker je slepa. Še najmanj zato, ker je slepa. Slepota ima malo ali nič zveze s tem, kar je Mia. Pogumna, na primer.
Mia ima dvajset let.
Mia odlično poje, enajstletna je nastopila z Modrijani.
Mia rola. Prej je tudi smučala, pa ji je šla čelada na živce in je nehala.
Mia se odlično počuti na odru, nekoč je mislila, da bo igralka. Ali pa pevka.
Mia je bila zlata maturantka, zdaj pa na ljubljanski filozofski fakulteti študira angleščino in splošno jezikoslovje.
Mia je eno tako optimistično dobrovoljno sonce. Rada se smeje in rada pravi »bomo videli«.
Mia je slepa.
Deluje mirno in prizemljeno, ampak tudi njo je kdaj strah, prizna. Pa gre in kljub temu počne stvari, ki jo odpeljejo daleč iz njene cone udobja. Iz Zidanega Mosta študirat v Ljubljano, na primer. Tudi ona ima slabe dni, ko ni tako prepričana vase. Kar je name naredilo največji vtis, pa je to, kako zrela je. Kako ima v glavi vse pospravljeno. Pri dvajsetih!
Vedno poskusi vse
Z veseljem deli svojo zgodbo z ljudmi. Ne misli, da je posebna – glede tega se zelo ne strinjam z njo – hoče samo pokazati družbi, »da invalidi nismo vesoljci«. »Prva štiri leta sem sem bila popolnoma videča, nobenih težav z vidom nisem imela, potem pa pri štirih letih kar na hitro, v nekaj dneh – starša pravita, da sem začela malo škiliti, in potem sem se nekega jutra, tega se pa zelo dobro spomnim tudi jaz, zbudila in se začela zaletavati v vrata, v stvari, za katere sem načeloma vedela, kje so. Starša sta me spraševala, kaj je narobe, zakaj se zaletavaš, in sem ves čas odgovarjala, da ne vidim. Peljala sta me k zdravniku, tam so pa rekli, ne znamo vam povedati, očitno je, da ne vidi več. Dva meseca in pol sem bila v Ljubljani na preiskavah, naredili so, kar se je takrat dalo, to je bilo konec koncev pred šestnajstimi leti. Res so naredili vse, kar so lahko, nazadnje so ugotovili, da sem oslepela zaradi optičnega nevritisa, kar pomeni, da sta se mi vnela oba vidna živca. Zakaj je do vnetja prišlo, pa niso nikoli ugotovili. Tisto zimo prej, to je bilo namreč spomladi, sem bila v bolnišnici zaradi vnetja ušesa in so potem ugibali, da se je mogoče vnetje preselilo na vidni živec, ampak niso nikoli prišli do trdnega zaključka.
Ko sem prišla domov, sta starša poskusila vse, kar je bilo takrat mogoče, poskusila sta tudi tisto, v kar načeloma niti ne verjameš, da bo pomagalo, ampak pač poskusiš. Hodila sem na terapije, bili smo tudi v Ameriki, res smo poskusili vse. Ne spomnim se točno, kdaj, ampak lepega dne sta rekla, da če nič ne pomaga, bosta zdaj nehala. Če bom pa še kdaj hotela spet poskusiti, ko bom starejša, se bom pa sama odločila.«
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 10, 11. marec 2025. Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.
