Prepoved mobitelov na OŠ Rogatec že osem let uspešna
Prizor se zdi povsem običajen, dokler se človeku ne posveti, v čem se razlikuje od scene iz odmorov po večini slovenskih šol: niti en otrok ne bulji v mobitel.
Na Osnovni šoli Rogatec so že davno prepovedali mobitele, lani pa so sprejeli še kodeks oblačenja, po katerem deklice ne smejo biti preveč razgaljene. So se učenke in učenci odzvali z gverilo, so starši prihrumeli z odvetniki in spravili mučitelje svojih sončkov za zapahe, se je evolucija človeka in družbe v malem kraju ob Sotli zaradi tega ustavila? Nič od tega – prav nasprotno.
Sončni žarki se razlivajo po golih vejah in tako prijetno je, da ni težko verjeti, da bi se skrivenčena drevesa po mesecih zimske otrplosti najraje vzravnala ter si pretegnila veje, v katerih začenjajo kipeti življenjski sokovi. Ptice v vejah čutijo to kipenje, ščinkavci radostno prepevajo in njihova pesem je glas na novo prebujenega življenja. Na tleh pod njimi se drenjajo drugačne vrste ptički – otroci so prišli, da se naužijejo zraka in si napolnijo lica z rdečino. Učenci in učenke višjih razredov se pomenkujejo, gruče prijateljic se zvonko smejejo, drobir iz prvih razredov se spričo kratkotrajne svobode podi po drevoredu pred vhodom v Osnovno šolo Rogatec; tako je videti pomlad sveta in človeka. Prizor se zdi povsem običajen, malone samoumeven, dokler se človeku ne posveti, v čem je ključna razlika glede na scene iz odmorov po večini preostalih slovenskih šol: niti en otrok ne bulji v mobitel.
Po besedah ravnateljice Alenke Virant bo letos minilo osem let, odkar so učencem prepovedali mobilne telefone. Torej dolgo pred aktualno pobudo iniciative Odklopi.net za zakonsko omejitev digitalnih naprav v vseh slovenskih šolah. »Daleč od tega, da bi se zmrdovala nad digitalizacijo, a vsaka stvar ima svoje meje,« je prepričana ravnateljica. »Prav je, da gredo otroci v korak z napredkom. A še bolj prav je, da jim pustimo prosti čas, konstruktivni nered, dolgčas ter prostor za improvizacijo in odkrivanje, za ustvarjalnost ... To je resnična svoboda, ne pa preživljanje ur v virtualnem svetu.«
V letu in pol so odvzeli samo en mobilnik
Ko rečemo »prepoved«, je tako tudi mišljeno – v času, ko je na območju šole, ne sme noben otrok imeti pri sebi mobilnika, pa tudi ne pametne ure ali »drugih akustičnih naprav« niti med odmorom ali malico. »Ali vse ali pa nič, drugače ni smiselno,« zatrdi Virant, ko se skozi jedilnico pomikava proti toku razigranih učencev in učenk. »Obroki in odmori so čas za predah med učenjem, ne pa za dodatne napore. To so trenutki za pogovor, druženje, za paberkovanje po napornih urah in tudi opravljanje učiteljev, skratka, čas za tkanje socialnih vezi.« Večina otrok se je tako že zdavnaj navadila, da telefonov sploh ne nosijo več s seboj v šolo, tisti redki, ki ga imajo, ga takoj ob prihodu zaklenejo v šolsko omarico in tam pustijo do konca pouka. Če bi se komu zgodilo kaj, zaradi česar bi moral opraviti resnično nujen klic, bi za to poskrbeli v tajništvu; šele če se ne bi spomnil številke staršev ali druge osebe, ki bi jo bilo treba poklicati, bi lahko šel po svoj mobilnik. »Kje so mobiteli?« ravnateljica dobrohotno preseneti skupinico devetošolk, ki se vzpenjajo po stopnicah. Dekleta začudeno pogledajo z velikimi očmi: »Ja, v omaricah!«
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 10, 11. marec 2025. Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.
