Vsak četrtek čakata poštarja in Dolenjca
83-letni Janez in 75-letna Nada Gorenc iz Osrečja v škocjanski občini, ki sta nedavno praznovala 53 let zakonskega stanu, sta srečna izžrebanca Dolenjskega lista, naročnika meseca februarja.
Kot pove Nada, so bili naročniki Dolenjskega lista že stari starši in so imeli časopis od nekdaj pri hiši, potem nekaj časa ne, od leta 2008 pa spet. Danes si z možem ne predstavljata, da bi bila brez. »Vsak četrtek zjutraj sediva ob oknu in čakava poštarja. K sreči pošto prinese ob 8. uri, tako da čisto svežega Dolenjca že listava pri jutranji kavici,« se nasmeje Nada. Prvi dan prebereta glavne stvari, preostale dni do naslednjega tedna in izida nove številke pa skoraj vse.
»Najprej preberem kroniko nesreč, kdo je bil kaznovan, pa seveda novice iz šmarješkega konca in kmetijsko stran. Sem bil le vse življenje kmet in me te stvari zanimajo,« pravi Janez, ki sicer rad prebira tudi Kmečki glas, nekoč pa je celo knjige, zlasti zgodovinske. Nada doda, da se ravno tako najprej ustavi pri novicah iz domačih logov in okolice, rada prebira anketo, rubriko Halo, tukaj je bralec Dolenjca, pa zanimivosti in tudi kaj se dogaja drugod po Dolenjski, Beli krajini in Posavju.
Ves Dolenjc zanimiv
»Ves Dolenjc je zanimiv, teh lokalnih novic ne boš našel drugod in tudi v tem je vaša dragocenost,« razmišlja Nada in poudari, da kljub temu, da morata kot upokojenca premišljeno obrniti vsak evrov v teh časih, se našemu tedniku za nič na svetu ne bosta odpovedala. Celo njihova 94-letna sestrična iz Ljubljane je vrsto let naša zvesta naročnica, »pravi, da mora vedeti, kaj se dogaja v njenih rojstnih krajih in res ji Dolenjski list veliko pomeni,« doda Nada.
Gorenčeva dva v mlajših letih nista imela prav dosti časa za branje, čeprav sta ga včasih odnesla tudi s seboj v vinograd, in ko sta imela malico, je prišel na vrsto. Preveč je bilo dela na kmetiji, kjer so redili živino, oddajali mleko, kar naprej kaj gradili, rastla je tudi družina. Janez, ki je prevzel domačijo, je ženo našel kar v svoji vasi, in ko ob našem pogovoru z Nado obujata spomine, kako in koliko časa je zahajal k izbranki v vas, se jima kar zasvetijo oči. To ni šlo tako na hitro kot danes, ko tamladi kar takoj zaživijo skupaj, pravita.
Rodila sta se jima dva otroka in sin Robi je z družino ostal doma. Kot samostojni podjetnik popravlja kmetijske stroje in ima ogromno dela, pravita starša, ki pohvalita ta mlade, da se razumejo in živijo v lepem sožitju – vsak v svoji hiši. Razveseljujejo ju tudi trije vnuki.
Ni več krave v vasi
Še do lani je Nada imela v štali eno kravo, tako da so imeli svoje mleko, domačo smetano in skuto. Dve leti nazaj sta bili dve kravi, nekoč veliko več. »Ne morem verjeti, taka vas kot Osrečje, pa v njej nimamo več enega litra domačega mleka! Včasih pa so bile krave pri vsaki hiši, to ne bo v redu,« pripomni Janez in pripoveduje, kako je delal vse še s konji, in kakšen napredek je pred 51. leti prinesel na kmetijo prvi traktor, ki ga je rabljenega kupil v Nemčiji in ga imajo lepo ohranjenega še zdaj pri hiši.
»Za carino sem si moral denar izposoditi,« pove in doda, da je bil vedno dober voznik avta. Prav nikoli v življenju ga ni ustavila in kaznovala policija - takih ljudi verjetno ni prav dosti.
Gorenčeva si želita predvsem zdravja in zadovoljstva v krogu svojih dragih in da ju Dolenjski list – njegovim ustvarjalcem čestitata ob 75. rojstnem dnevu - vsak četrtek razveseljuje še naprej. Potem ju morda za kak njun okrogli jubilej še kdaj preseneti tudi prijazen sosed s čudovitim tenorjem, upokojeni operni pevec Zdravko Perger, ki je ob Janezovem 80. rojstnem dnevu slavljencu prišel zapet pesem En starček je živel. Tega ne bo nikoli pozabil.
