dolenjska

Primož Kobe - ne misli še odnehati

7.11.2024 | 18:20 | Igor Vidmar

Pred kratkim so v slovenskem glavnem mestu pripravili že 28. Ljubljanski maraton. Osrednja osebnost prireditve je bil tokrat 43-letni novomeški olimpijec Primož Kobe. Za sekundo je izboljšal prejšnji slovenski rekord te prireditve. Boj za rekord je skupaj z organizatorji napovedal, kar so očitno vedeli tudi gledalci, ki so ga množično spodbujali na poti do cilja.

Primož Kobe je že poldrugo desetletje najboljši slovenski maratonec, v maratonu se je preizkusil tudi na olimpijskih igrah v Londonu, kjer je še precej neizkušen s časom 2:19:28 osvojil 46. mesto, kar je bilo glede na izjemno konkurenco v maratonu in ob dejstvu, da je imel tisto leto precej težav s poškodbami, imeniten rezultat. Pred tem je nastopil na evropskem prvenstvu v Barceloni leta 2010, naslednje leto pa je že odpotoval na svetovno prvenstvo v Daegu, kjer je moral nastop zaradi poškodbe odpovedati.

Športno pot je začel kot nogometaš. Trenirati je začel sorazmerno pozno, šele v osmem razredu, a je lepo napredoval, igral za kadete in mladince in se po maturi na pripravah pred novo sezono pridružil članom, obenem pa se je vpisal na Fakulteto za šport. Hitro mu je bilo jasno, da študij in resno igranje nogometa ne bosta šla skupaj. Odločil se je za študij, da bo nekoč v atletiki nastopil na olimpijskih igrah, se mu tedaj ni niti sanjalo.

Pravzaprav je Primož Kobe v atletiko prišel bolj po naključju. Med študijem se je poizkusil v marsikaterem športu, navdušeno je jadral na deski, štiri zime je učil smučati v tujini, v Kronplatzu v Italiji, in tam začel teči.

Verjetno je bilo odločilno povabilo kolegic s Fakultete za šport, naj se jim pridruži na Šmarješkem teku leta 2005. Začeli so bolj zadaj, Primož pa jim je po enem kilometru rekel, da bi šel on raje malo hitreje. In je šel in do konca preizkušnje prehitel kakšnih dvesto tekačev ter osvojil šesto mesto. Videl je, da mu gre, in ves navdušen se je udeležil še teka v Mokronogu teden dni pozneje, kjer je že stopil na zmagovalni oder in se veselil tretjega mesta.

Tek ga je tedaj tako pritegnil, da je začel bolj redno vaditi in se udeleževati tekov za pokal Dolenjskega lista, jeseni pa je prvič nastopil na Ljubljanskem maratonu, na katerem je v svojem prvem nastopu na tako dolgi razdalji s časom 2:53 osvojil 19. mesto, kar je za začetnika in še rekreativca povrhu, ki teče od dva- do trikrat na teden, neverjeten dosežek. Prelomno je bilo leto 2008, ko je zmagal v skupnem vrstnem redu pokala Dolenjskega lista in se je na maratonu v Berlinu kot prvi Slovenec spustil pod mejo dveh ur in pol, s časom 2:29:27 pa je bil celo za deset sekund hitrejši kot Roman Kejžar isto leto na olimpijskih igrah v Pekingu. Tedaj mu je v glavo šinila nora misel, da bi čez štiri leta lahko tudi on nastopil na olimpijskih igrah. In tudi je.

Pridružil se je vadbeni skupini trenerja in še vedno tudi državnega rekorderja v maratonu, Romana Kejžarja, in čez noč namesto dotedanjih treh ali štirih treningov na teden začel trenirati dvakrat na dan. Ko je še isto leto v Radencih osvojil naslov državnega prvaka, so se spraševali, kdo je pa zdaj to, po osmih mesecih pa je že nosil dres državne reprezentance na evropskem prvenstvu v Barceloni, kjer je osvojil 35. mesto, in jeseni v Torinu po vsega enajstih mesecih resnega maratonskega treninga dosegel zanj fantastičen izid 2:17:56, s čimer je izpolnil normo za svetovno prvenstvo. Naslednje leto je pozimi odšel na trening v Kenijo in potem na maratonu v Linzu s časom 2:14:50 izpolnil olimpijsko normo A. Po vsega dveh letih resnega treninga.

Primož Kobe že poldrugo desetletje nosi dres državne reprezentance in kljub 43 letom ne popušča. Leta 2021 je v Berlinu s časom 29:21 dosegel nov državni rekord v teku na 10 km, na maratonu v Sieni pa je s časom 2:13:36 postal drugi najhitrejši slovenski maratonec. Letos je na bostonskem maratonu s časom 2:14:56 osvojil skupno 17. mesto in drugo mesto v kategoriji masters, kar poleg udeležbe na olimpijskih igrah šteje za svoj največji uspeh. Pravi, da bi dosegel še več, če bi mu bilo tako kot nekaterim drugim vrhunskim športnikom dano zaposliti se v vojski in bi se potem lahko povsem posvetil treningu. Tako pa mora vsak dan med treningoma poskrbeti še za preživetje in družino. Pa še vsakoletna organizacija Novomeškega polmaratona, ki je njegov projekt, mu vzame veliko časa in energije. Če ne bi bilo te prireditve le dva tedna pred Ljubljanskim maratonom in ne bi vmes še peljal svojih varovancev na maraton v Chicago, bi šlo v Ljubljani še hitreje.

Ne misli še odnehati. »Treniral bom, dokler bom imel še cilje. In teh mi ne manjka. Tudi državnega rekorda v maratonu še nisem odpisal,« se priduša vedno optimistični Primož Kobe.

‹ nazaj