novice

Komentar: Je to res, ali ste prebrali na spletu?

11.8.2024 | 17:00 | Igor Vidmar

Je to res, ali ste prebrali v časopisu, je v svoji kolumni v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja v časniku Delo vprašal jezikoslovec in pisatelj Janez Gradišnik. Je to res, ali ste videli na televiziji, ga je parafraziral nekdanji urednik Dolenjskega lista in oče novomeške televizije Marjan Moškon. Je to res, ali ste prebrali na spletu pa je čedalje aktualnejše vprašanje za današnjega človeka. In vsaka budala verjame vsemu, kar vidi, je dodal naš karikaturist Branko Babič. In s tem zadel bistvo.

Mediji so mediji, torej posredniki. V okultizmu beseda medij označuje človeka, ki ima sposobnost posedovati med resničnostjo in svetom duhov. Danes beseda medij označuje predvsem informativne medije, kot so: časopisi, radio, televizija in splet. Čeprav so tisti, ki pripravljajo vsebine teh medijev, torej novinarji, po svojem kodeksu zavezani k posredovanju resnice, je to v absolutnem smislu zelo težko doseči. Gre za ljudi, ki so po svojem bistvu subjektivni, svet in dogajanje v njem doživljajo subjektivno, osebno, vidijo in dojemajo ga vsak na svoj način in ga tako tudi pojasnjujejo.

Dokler gre pri tem še vedno le in predvsem za stremljenje k posredovanju resnice, to ni tak problem. A z mediji se da ljudi tudi manipulirati in želja po manipuliranju ljudi prek medijev je stara natanko toliko kot mediji. Manipulacija je lahko zelo nevarna, zato je področje medijskega poročanja, posredovanja informacij med virom in sprejemnikom, torej bralcem, poslušalcem in gledalcem, omejena zakonsko in tudi z etičnimi kodeksi poklicnih skupin, ki sodelujejo v procesu. Te omejitve so bile v preteklosti bolj ali manj učinkovite. Medije smo lahko delili na resne, pri katerih so bile vse te omejitve sorazmerno strogo upoštevane, in ti mediji so veljali za verodostojne, in manj resne, označene za rumene, v preteklosti označene tudi za »revolver cajtnge«. Ločnica je bila jasna in človek je vedel, komu lahko verjame in komu ne povsem.

Dokler se ni pojavil svetovni splet. Natančneje, dokler se na spletu niso razvili spletni informacijski kanali, za katere ni jasno nič, kaj šele da bi bilo jasno, ali jim gre zaupati ali ne. Seveda so na spletu tudi verodostojni spletni mediji, ki jim gre zaupati. Načelno so to nasledniki klasičnih medijev, od katerih mnogi v svoji prvobitni obliki, torej tiskani, ne obstajajo več.

Gradišnik je z zgoraj omenjeno izjavo hotel opozoriti na dejstvo, da se je poročevalcem težko izogniti subjektivnosti in da vse, kar je zapisano v časopisu, ni absolutna resnica. Moškon je s svojo dopolnitvijo opozoril, da se da tudi s sliko, s katero televizija ilustrira informacijo, manipulirati, kar smo vsak dan priča pri poročanju z vojnih žarišč ali s prizorišča potresa, ko na zaslonu gledamo vedno znova samo najbolj porušene zgradbe in dele naselij, tako da gledalec dobi vtis, da je porušeno čisto vse. A to se da nekako še razumeti, upoštevati in predvideti, kako je stvar videti v resnici.

Potem pa se nenadoma pojavi umetna inteligenca, sistem računalniških programov, ki naj bi se bili sposobni učiti. Tako kot človek. Človek si je želel ustvariti umetno inteligenco od trenutka, ko je vklopil prvi računalnik. Zdaj mu je uspelo. Kot skoraj vsi izumi človeštva je tudi umetna inteligenca ustvarjena z dobrim namenom, da bi človeku pomagala in mu olajšala življenje. Tako kot je človek izumil nož, da bi si z njim odrezal palico, na katero bi nataknil koruzo in si jo spekel, ali da bi si z njim odrezal kos kruha, ne pa da bi ga nekomu, ki ga ne mara, zarinil med rebra. A se dogaja tudi to. O tem na dolgo in široko poročajo rumeni mediji.

In prav v tem je tudi problem umetne inteligence. Uči se od svojega stvarnika. Prevzema človeške lastnosti. In človeške lastnosti so tudi lažnivost, zloba in nečlovečnost. Umetna inteligenca odgovore na vprašanja, ki ji jih zastavi človek, išče med informacijami, ki si jih je v svoj spomin naložila od tam, kamor jih je na splet naložil človek. In človek je precej nezanesljivo bitje in se nekoliko prepogosto pojavlja v tem procesu. Tudi o tem je pred dnevi v nabito polnem atriju neke novomeške knjigarne govoril Vuk Ćosić, slovenski spletni interaktivni umetnik in eden najboljših poznavalcev umetne inteligence. Priznal je, da se je nekoliko boji in da ga je strah tega, kar prinaša, in da od ljudi, ki v 21. stoletju še vedno verjamejo v nadnaravne sile, ki naj bi ustvarile zemljo in človeka, ne gre pričakovati, da ne bodo verjeli vsemu, kar preberejo in vidijo na spletu.

Iz aktualne tiskane številke Dolenjskega lista

‹ nazaj