##IMAGE-3320376##

Varstvo narave že nekaj časa ne pomeni več le varstva živalskih in rastlinskih vrst ter naravnih vrednot, temveč je varovanje le-teh neločljivo povezano z varovanjem njihovih življenjskih okolij.

Življenjsko okolje, habitat, biotop ali ekotip so sopomenke za isti pojem, v naravovarstvu pa se je uveljavil izraz habitatni tip. Varstvo habitatnih tipov je doživelo razmah po sprejetju direktive sveta Evropske unije o ohranjanju habitatov in prostoživečih rastlinskih in živalskih vrst leta 1992.

Tako imenovana Habitatna direktiva je postala ena izmed osnov za določanje Natura 2000 območij in ob pridružitvi Slovenije Evropski uniji postala tudi del slovenske zakonodaje. V tem sklopu varujemo kar 56 različnih habitatnih tipov.

Najobsežnejši med njimi so bukovi gozdovi, ki jih ima Slovenija v izobilju. Odlikuje jih izredna vrstna ohranjenost, le redki pa imajo v celoti ohranjeno tudi starostno strukturo.

V veliki večini bukovih gozdov se seveda z gozdom intenzivno gospodari, kar posamezna drevesa zadržuje v starosti pod 100 let, ko imajo še visoke prostorninske prirastke.

Ena izmed vse preredkih izjem, kjer je ohranjena tudi starostna struktura, so gozdovi v doline Kobile, kjer se je ohranilo več pragozdnih sestojev, ki nam skupaj s pragozdoma Ravna gora in Gorjanci omogočajo vpogled v pragozdno strukturo gozda.