Na robu Prlekije, v Veržeju, že od leta 1895 vztraja in se razvija družinska kmetija Rozmarič. Danes jo vodi mladi gospodar Uroš skupaj s svojo družino. Ima jasno vizijo: kmetija kot prostor zdrave hrane, življenjske vitalnosti in prenosa znanja. Njihova zgodba ni le zgodba o zemlji in pridelkih – je zgodba o povezavi med generacijami, o spoštovanju narave in o trdni veri, da je lahko kmetijstvo sodoben, pomemben in trajnostno naravnan poklic prihodnosti.

Od skromne začetne zemlje do ekološke kmetije prihodnosti

Kmetija Rozmarič ima svoje korenine v koncu 19. stoletja, ko je bila večinoma samooskrbna – s kravami, nekaj gozda in obdelovalne zemlje. Skozi čas se je kmetija razvijala in prilagajala – od živinoreje do prašičereje in naposled do popolne preobrazbe v ekološko usmerjeno poljedelsko kmetijo. Danes obdelujejo 26 hektarjev orne zemlje, 1,5 hektarja travnikov in 2 hektarja gozda. Glavna usmeritev je pridelava oljnic in psevdo žit (npr. ajda), iz katerih sami predelujejo izdelke, kot so hladno in toplo stiskana olja, moka in ajdova kaša. Njihova posebnost je prav bučno olje – značilno za njihovo regijo, a z njihovim osebnim pečatom kakovosti in izročila.

Narava kot partner – biodinamika kot filozofija

Čeprav imajo kmetijo še vedno uradno registrirano kot ekološko, že več let uvajajo metode biodinamičnega kmetovanja. Eden izmed ključnih preparatov, ki ga uporabljajo, je t. i. »gnoj iz roga« (preparat 500 P), naravni aktivator tal, ki spodbuja rast in zdravje korenin, mikrobiološko aktivnost in tvorbo humusa. Njihov cilj ni zgolj pridelek, ampak živa, zdrava zemlja. In ta misel se odraža v vseh njihovih pristopih – od kolobarjenja, kompostiranja in ozelenjevanja do lastne pridelave semenskega materiala.

LEPO JE BITI KMET

"Lepo je biti kmet" je pobuda, ki želi spremeniti pogled na kmetijstvo in pokazati, da je biti kmet nekaj, na kar smo lahko ponosni. Z dobrimi zgodbami slovenskih kmetij želimo dvigniti ugled tega pomembnega poklica, razbiti stereotipe in spodbuditi mlade ter njihove starše k razmisleku o prihodnosti v kmetijstvu. Gre za poklice, ki si zaslužijo več spoštovanja – zdaj je čas, da to tudi pokažemo.

Družina – srce kmetije

Na kmetiji sodelujejo oče Mihec, mama Natalija, sestra Barbara in sin Uroš, ki je danes nosilec kmetije. V ključnih obdobjih pa vedno priskočijo na pomoč tudi širši družinski člani, prijatelji in sosedje. Vsako leto, ko zaključijo sezono, pripravijo piknik »lükif« – pristen, domač praznik, kjer se poveselijo, zapojejo in skupaj proslavijo trud celega leta.

Uroš pravi, da je odločitev za vrnitev domov na kmetijo dozorela iz globoke osebne potrebe po svobodi, povezanosti z naravo in občutku smisla. »Nisem za osem ur v pisarni. Delo na kmetiji mi daje gibanje, vitalnost, ritem, stik z zemljo in občutek, da delam nekaj pomembnega za skupnost.«

Olja, kaše in avtohtoni ponos

Njihova ponudba je prepoznavna v lokalnem okolju. Hladno stiskana sončnična in lanena olja, toplo stiskano bučno olje, ajdova moka in kaša – vse to najdete v njihovi trgovinici na kmetiji, na lokalnih tržnicah in v izbranih trgovinah. Sodelujejo tudi z javnimi zavodi, kar je del njihove širše vizije ozaveščanja o pomembnosti kakovostne in lokalno pridelane hrane.

Letos pa uvajajo še eno novost – pridelavo nizkega fižola sorte »Ribnčan«, ki je avtohtona sorta, danes že skoraj pozabljena. Vzgojili bodo tudi semenski material in s tem prispevali k ohranjanju kmetijske dediščine.

Pogled v prihodnost: biodinamična samozadostnost in turizem

V prihodnjih letih načrtujejo popoln prehod v biodinamično kmetovanje in pridobitev certifikata Demeter. V pripravi so lastna kompostarna, nakup nove biodinamične mehanizacije ter opreme za pripravo preparatov. A poleg pridelave hrane jih zanima tudi družbena vloga kmetije – želijo odpreti vrata obiskovalcem, organizirati oglede, kulinarična doživetja in izobraževalne delavnice. »Kmetija v današnjem svetu ima veliko več vlog kot nekoč« razmišlja Uroš. Ni več le prostor za pridelavo hrane, temveč je prostor učenja, povezovanja, ozaveščanja. In hkrati prostor za upanje, da lahko drugačen svet, ki temelji na spoštovanju narave in človeka, obstaja.

Podpora EU – ključ do razvoja, a brez jasnih usmeritev ne gre

Kot ekološka kmetija se redno prijavljajo na razpise SKP, a pogosto naletijo na ovire – predvsem zaradi velikosti kmetije in strukture prihodkov. Kljub temu verjamejo, da so ta sredstva ključna, posebej v začetnih fazah razvoja, pri inovacijah in razvoju novih produktov.

»Podpiram vsak projekt oz. razpis, ki kmetiji, s pomočjo dodatnih sredstev, pomaga pri razvoju novih izdelkov, raziskovanju potreb trga in raziskovanje novih tehnologij. Velikokrat pa pogrešam svetovanje pri porabi teh sredstev posebej mlajšim kmetom.« poudarja Uroš.

Povezani z zemljo – povezani z ljudmi

Obisk kmetije Rozmarič ni le stik z oljnicami in bučami. Je stik z vrednotami, ki so globoko človeške: spoštovanje, potrpežljivost, povezanost z letnimi časi, z naravo in z ljudmi.

»Ko skupaj ročno okopavamo buče, vedno povabim tudi dedka in babico. Gibanje, druženje in skupno delo jih ohranja vitalne,« pravi Uroš.

To je morda največja vrednost te kmetije – da ni le prostor za delo, ampak tudi prostor za življenje. Kjer je res lepo biti kmet.

Naročnik oglasnega prostora je MKGP

O avtorju

Oglasno sporočilo