»Sem Nataliia Yuvchenko, prihajam iz Ukrajine. Sem zdravnica, nevrologinja, in prostovoljka,« se predstavi naša sogovornica, ki se je z družino, možem Aleksandrom ter s hčerkama Uliano in Kateryno aprila lani pred vojno vihro zatekla v Črnomelj.
V Sloveniji se počutijo dobro in dobrodošlo, veliko je ljudi, ki so jim pripravljeni pomagati, zato poudari, da pregovorna belokranjska gostoljubnost gotovo drži.
Živeli so v Konotopu, mestu v Sumski oblasti na severovzhodu Ukrajine, blizu meje z Rusijo. Imeli so lepo hišo, urejeno življenje, potem pa je kot strela z jasnega leta februarja leta 2022 prišla vojna. »Fronta je bila od območja Sumi oddaljena le kakšnih 15 kilometrov, od nas pa okoli 60. To je dejansko pred vrati. Bilo je okoli sedmih zvečer, ko so prišli do našega mesta, skrili smo se v zaklonišče. Tako hitro se je vse skupaj zgodilo, zame povsem nepričakovano. Zato se čudim, da Ukrajinci govorijo, da so vsi vedeli, da bo vojna, mi pa smo živeli tako blizu meje, pa tega nismo vedeli do zadnjega dne,« pripoveduje 47-letna Nataliia.
Delala je kot nevrologinja v mestni bolnišnici Konotop, nato kot specialistka za rehabilitacijo v zasebni praksi in nazadnje kot zdravnica urgentne medicine v Sumi centru v Konotopu, a ker se razmere niso umirile, vojna pa je kar trajala in trajala, se je družina po temeljitem razmisleku odločila, da tako ne gre več naprej. »Veliko prijateljev Ukrajincev je odšlo, na primer na Poljsko, tudi v Združene države Amerike. Slovenijo sem prvič obiskala septembra leta 2023, s starejšo hčerko sva potovali po Evropi in gledali naokrog. Slovenija nama je bila takoj všeč, državi sta si podobni, podobni so pokrajina, hrana in jezik, kar je bilo zelo pomembno, predvsem pa sem tukaj dobila občutek varnosti, ki sem ga iskala za hčerki. Ker nismo želeli v nastanitveni center v Logatcu, sem iskala kakšno drugo možnost in prek Facebooka spoznala Ukrajinko, ki je poročena s Slovencem in živita v Metliki. Priskočila nam je na pomoč in poiskala stanovanje v Črnomlju,« pripoveduje.
Ključen je stik z jezikom
V novi državi so se hitro vklopili v okolje. Mlajša Kateryna je takoj naslednji teden začela obiskovati drugi razred osnovne šole Loka v Črnomlju, za takrat 15-letno Uliane pa je bilo že prepozno, da bi se vključila v šolo, zato je Nataliio skrbelo, kako se bo naučila jezika do vpisa v srednjo šolo. Od drugih Ukrajincev je slišala za Hišo sadeži družbe v Črnomlju, ki deluje pod okriljem Slovenske filantropije, kjer so ju povezali s prostovoljko Slavico, s katero se je prek angleščine intenzivno učila slovensko.
S črnomaljskim Rdečim križem je novembra lani organizirala ukrajinski večer.
»To je res pomagalo, hitro je napredovala in jeseni so jo brez težav sprejeli v črnomaljsko gimnazijo. Zelo smo zadovoljni z obema šolama, hčerki so vrstniki in učitelji lepo sprejeli, so zelo razumevajoči. Obe sta razred, mlajša tretjega in starejša prvi letnik, končali z dobrimi ocenami. Obe sta tudi športnici in trenirata lokostrelstvo v Lokostrelskem klubu Paradoks, obe pojeta tudi v šolskem pevskem zboru. Dobro jima gre, to je zame najpomembnejše,« je ponosna.
Hčerki Uliana in Katerryna navdušeno trenirata lokostrelstvo.
Prostovoljstvo
Tudi s soprogom sta hodila na tečaj slovenščine na ZIK Črnomelj. »Možu gre malo bolj počasi, meni pa hitreje,« nagajivo prida Nataliia. »Vseskozi iščem stik z jezikom, ki ga kot prostovoljska v filantropiji gotovo dobim. Vsak dan znova sem obkrožena z ljudmi, s kulturo in z jezikom. Tako je že eno leto. Lani in letos smo vse tri med udeleženci poletnega otroškega počitniškega tabora v Hiši sadeži družbe Črnomelj, lani sem pomagala v kuhinji, letos pa že pazim na otroke. Sem napredovala (smeh). Uliana pa pomaga pri mlajših otrocih. To je res tisto pravo vključevanje.«
Nataliia na delavnici za otroke v okviru Jurjevanja
Prostovoljstvo simpatični Ukrajinki, ki ji nasmeh kar ne izgine z obraza, veliko pomeni. Ni vajena sedeti križem rok, želi biti koristna in pomagati drugim, prostovoljka je bila že v rodni deželi. V Hiši sadeži družbe deli presežke hrane, če je treba, čisti prostore, pomaga pri različnih delavnicah, tudi sama organizira predavanja, na primer o možganski kapi ter o kulturi in zgodovini Ukrajine, hodi na pogovorno skupino, sodeluje v projektu Večgeneracijski center Dolenjske in Bele krajine Marela+ …
»Tudi na ZIK Črnomelj sem se udeležila vseh tečajev, ki sem se jih lahko, trenutno pa obiskujem program socialne aktivacije+, ki se mi zdi zelo pomemben pri pridobivanju novega znanja in iskanju zaposlitve. Na črnomaljskem Rdečem križu, na katerem tudi sodelujem kot prostovoljka, sem naredila tudi 45-urni tečaj prve pomoči za bolničarja, da sem lažje usvojila slovenske strokovne izraze,« našteva. Pridružila se je tudi Planinskemu društvu Črnomelj in »četrtkarjem«, ki se že leta vsak četrtek odpravijo na Mirno goro. Nataliia med drugim na ljubljanskem Rdečem križu vodi pogovorno skupino za psihološko pomoč Ukrajinkam, dejavna je v Društvu Akademija komplementarnega zdravljenja, ki ima sedež v prostorih novomeške škofijske Karitas.
»Iz slovenske filantropije so me 18. junija povabili, da sem se udeležila pogovora s predstavnicami migrantk in članicami Kluba parlamentark v državnem zboru, katerega predsednica je Tereza Novak, o izzivih, s katerimi se srečujejo migrantske ženske, ki živijo v Sloveniji. Z zanimanjem so nam prisluhnile,« pove.
Bila je tudi med udeleženkami pogovora s predstavnicami migrantk in članicami Kluba parlamentark v državnem zboru.
Rada bi delala kot zdravnica
Nataliia Yuvchenko bi bila seveda v prihodnosti rada zaposlena kot zdravnica. »Že večkrat sem bila na pogovoru v zdravstvenem domu in zdaj, ko v Črnomlju gradijo urgenco, upam, da dobim službo. Izkušnje z delom v nujni medicini imam, čeprav sem večino svoje delovne dobe delala kot nevrologinja. Razumem, da je zaposliti Ukrajinko na takšnem delovnem mestu izziv. Skupaj z Zdravstvenim domom Črnomelj smo poslali vlogo s ponudbo za delo na Ministrstvo za zdravje, potem pa bomo moje dokumente poslali še na zdravniško zbornico in ta bo odločila, kaj moram še narediti. Sem optimistična in vem, da bom prej ali slej v Sloveniji našla službo, samo potrpežljiva moram biti,« pove.
Ukrajino pogreša, pogreša dom, ljudi in še posebej 76-letno mamo, ki živi sama, saj je brat z družino na Poljskem. Mož Aleksandr, ki je star 62 let in je zato lahko zapustil Ukrajino, je že šel ponjo, a ni želela zapustiti svojega doma. »Saj so tam sosedi, preostali sorodniki pa okoli sto kilometrov stran. Res bi rada videla, da bi prišla k nam v Slovenijo,« še pove s solznimi očmi in doda, da se Sloveniji in vsem ljudem zahvaljuje za vso podporo njej in družini. »Do lani je nisem potrebovala in šele zdaj se zavedam, kako je ta pomembno, ko je človek v stiski.«
Berite brez oglasov
Prijavljeni uporabniki Trafike24 berejo stran neprekinjeno.
