L. M.

»Vesela sva te pozornosti, čeprav gotovo ne delava za nagrade in bi priznanje zaslužil še kdo. Želiva pa pokazati, da danes ni vse v denarju, da je lepo pomagati drug drugemu, kaj storiti za skupno dobro, vlagati v odnose,« povesta Anka in Slavko, ki s svojo družino živita na Gorenčevi kmetiji. Oba sta od doma prinesla delavnost.

Anka prihaja iz znane škocjanske podjetniške družine Blatnik, ki se ukvarja s pogrebnimi in pokopališkimi storitvami; že od majhnih nog je pomagala tudi pri pogrebih, kar je bilo treba: prebrala pogrebni govor, nosila križ itn. Kmečko delo je spoznavala pri starih starših v Grmovljah.

Odločitev za pedagoški poklic ni bila težka in Anka je ena tistih redkih učiteljic, ki se sicer razveseli poletnih počitnic, a obenem že komaj čaka 1. september, ko bo spet stopila v razred med učence.

»V učiteljskem poklicu sem res srečna in še enkrat bi ga izbrala. Z energijo in žarom grem vsak dan v službo. Ni lepšega kot delati z mladimi, ki so pristni, srčni, se ti zaupajo, te cenijo. Trudim se biti poštena učiteljica, ki ne ocenjuje po priimkih, gotovo pa imam čut za posebne otroke, ki so malo drugačni – tem se še posebej z veseljem posvetim, jih zaščitim,« pove Anka, že 27 let učiteljica razrednega pouka na OŠ Frana Metelka Škocjan. Zadnja leta, po bolezni, se je spet vrnila na podružnično šolo na Bučki, kar ji ustreza: manjše skupine, bolj mirno okolje, dober kolektiv.

Kot odgovorna, strokovna, predvsem pa pravična in dosledna učiteljica je med otroki zelo priljubljena, rezultati pa tudi ne izostanejo. Zna jih motivirati, pohvaliti pa tudi ošteti, če je treba. Na šoli vodi folklorni krožek, sicer pa je dejavna še v škocjanskem turističnem društvu, KORK Škocjan, vrsto let je v župniji poučevala verouk.

Pedagoške izkušnje občinski nagrajenki še kako pridejo prav pri delu z gasilskim podmladkom v PGD Dolenje Dole, kjer sta z možem Slavkom nepogrešljiva in se lepo dopolnjujeta: Anka s pedagoškimi pristopom, čeprav ji tudi gasilskega znanja ne manjka, Slavko, ki velja za zelo umirjenega človeka, pa z gasilskimi veščinami. Oba imata smisel za humor in v njuni družbi je vedno prijetno.

Slavko, ki je po poklicu avtoličar in je tri desetletja zaposlen v novomeškem Revozu, je gasilec od majhnih nog. Danes je podpoveljnik gasilskega poveljstva Občine Škocjan, sicer pa je vrsto let opravljal naloge podpoveljnika in nato poveljnika domačega gasilskega društva. Oba z ženo sta operativca, on je celo nižji častnik. Ja, tudi za izobraževanja sta ob zahtevnih službah, delu na kmetiji in skrbi za družino našla čas.

Delo z mladimi Anko in Slavka, ki sta tudi prejemnika letošnjega priznanja Gasilskega poveljstva Občine Škocjan, osrečuje. V PGD Dolenje Dole, kjer bodo letos slavili pol stoletja delovanja in se bodo razveselili novega gasilskega avtomobila ter novega prapora, je kar četrtina članov mladih. Hodijo na tekmovanja in so uspešni. »Z mladinci smo v sposojenih uniformah prišli celo do državne ravni,« pove Slavko.

Oba z Anko pa poudarita, da niso pomembne zmage, »ampak da se mladi družijo, povežejo, da ne čepijo le pred zasloni, da gredo v naravo. Starši so nam hvaležni zlasti za to. Neka mamica je rekla, da se zdaj otroci v vasi vsaj poznajo med seboj.« K sreči imajo urejen prostor ob novem gasilskem domu, v katerem se pogosto dobivajo, praznujejo novo leto itn.

Seveda so gasilci tudi njuni trije otroci: 23-letna Monika, ki končuje študij ekonomije v Ljubljani in je šla ob požarih pomagat celo na Kras, doma pa z veseljem vozi traktor; 21-letna Špela, pridna študentka medicine na mariborski fakulteti; 19-letni strojni tehnik Luka, ki je zaposlitev našel kar v družinskem pogrebnem podjetju Blatnik, v katerem pomagajo vsi, če je treba. Ravno tako ne stojijo križem rok na kmetiji, na kateri imajo zdaj sedem krav dojilj in si sami pridelajo hrano zase.

»Da vsaj veš, kaj ješ,« pripomni Slavko, ki je ob našem jutranjem obisku iz bližnjega gozda že pripeljal prikolico drv domov – pred vročino, ki se je obetala. Na kmetiji, na kateri je po zgodnji smrti očeta moral postati glava družine kar čez noč, pridno pomaga tudi mama Alojzija, s katero živijo v lepem sožitju.

Anki in Slavku največ pomeni, da je družina povezana, da se imajo otroci radi, in želita, da vsi pridejo do poklicev, ki jih bodo z veseljem opravljali. »Pa da spoštujejo vsako delo,« dodata prejemnika občinskega priznanja, oba tudi krvodajalca. Tudi tu se kaže njun čut za sočloveka.