FB

V nedeljo, 23. novembra, se bodo volivci na zakonodajnem referendumu odločali o uveljavitvi Zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja, ki ga je sprejel državni zbor 24. julija letos in ki bi polnoletnemu bolniku, sposobnemu odločanja o sebi, dal pravico do prostovoljnega končanja življenja, če zaradi hude neozdravljive bolezni ali druge trajne okvare zdravja neznosno trpi.

Predlagatelji in zagovorniki zakona – koalicijske stranke in društvo Srebrna nit, ki so se v kampanjo podali kot zavezništvo Moje življenje, moja pravica – poudarjajo zlasti človekovo pravico do dostojanstva in do odločanja o svojem življenju in trpljenju.

Pobudniki referenduma in nasprotniki zakona – opozicijski stranki SDS in NSi, ki sta se v kampanjo podali z geslom Izberi življenje, glasuj proti, sedem verskih skupnosti v Sloveniji, vsa zdravniška stroka, zdravniške organizacije in organizacije, ki se ukvarjajo z umirajočimi in trpečimi – pa zakonu očitajo kršitev ustave, po kateri je človekovo življenje nedotakljivo. Kot alternativo ponujajo krepitev področja paliativne in dolgotrajne oskrbe.

Za Dolenjski list sta svoje mnenje utemeljila zagovornica zakona Katarina Keček, novinarka in pisateljica, ki je med drugim nekaj let živela tudi v Ribnici in Kočevju, ter nasprotnik zakona Janez Dolinar, zdravnik anesteziolog v Splošni bolnišnici Novo mesto.

Osebna izkušnja

Katarina Keček izhaja iz osebnih izkušenj in pravi, da bo referendum podprla »iz sebičnih razlogov. Trpljenja pred smrtjo ne privoščim nikomur, še najmanj sebi.« Pravi, da se je v tem času znova spomnila smrti svojega sina, starega slabo leto, ki se je rodil z neozdravljivo in smrtno boleznijo, mitohondrično encefalopatijo. Zanjo po njenem vedenju še danes ni zdravila in vsi otroci s to boleznijo umrejo do drugega leta starosti. 

»Takrat so mi zdravniki rekli, da za mojega Maxa ni upanja in ni nobene pomoči in da bo treba izklopiti aparate, ki so ga ohranjali pri življenju. Nisem imela možnosti izbire. Ko so ugasnili aparate, so zdravniki odšli, moj sin pa je umiral v mojih rokah še ves teden. Doživljala sem neopisljivo stisko. V izvide so potem napisali: opustitev zdravljenja. Danes bi raje videla, da bi ga uspavali brez bolečin, z evtanazijo, če so presodili, da ni več pomoči.«

Osebni arhiv

Smrt prijateljice

Pred nekaj tedni pa je Katarini umrla tudi prijateljica, dr. Vesna Prijatelj, ki se je 14 let bojevala z rakom na dojki, metastaze so se ji razširile po kosteh. »Zadnjega pol leta je trpela grozne bolečine, niti hoditi ni več mogla. Zavzemala se je za dostojanstveno in nebolečo smrt in vedela je, da ne bo doživela zakona, ki bi ji to omogočal. V načrtu je bila evtanazija v Švici, vendar bi birokratski postopki trajali okoli tri mesece pa tudi potovanje je bilo vprašljivo zaradi njenega zdravstvenega stanja.

Ko so jo na onkološkem inštitutu zadržali zaradi pregledov, je doživela kolaps, zbudila se je nepomična in v plenicah. V stiski je spila stekleničko morfija, ki jo je imela s sabo, nezavestno so jo našle sestre. Sledila je reanimacija, čeprav je Vesna že prej pisno zavrnila oživljanje. V obupu je znova spila stekleničko z morfijem, spet so jo oživljali in odpeljali na zaprti oddelek psihiatrične bolnišnice, kjer je bila privezana in brez vsega. Njeni bližnji smo se potrudili, da smo jo spravili ven. Vrnili so jo na onkološko paliativo, kjer je na koncu zahtevala paliativno sedacijo in naslednji dan je umrla,« pripoveduje Katarina Keček.

Zlorabe preprečiti

Tudi sama si kot onkološka bolnica ob koncu življenja ne želi preživljati takšne groze in pravi, da bo sama odločala, kakšno življenje bo zanjo še znosno, in nihče drug. Pritrjuje, da je seveda treba pomisliti na zlorabe zakona in na ustrezne varovalke, a obenem se sprašuje: »Kateri zakon pa se pri nas ne zlorablja?! Tudi v državah, v katerih je evtanazija legitimna in legalna, se dogajajo zlorabe, vendar govorimo o incidentih, ne pa o celotni praksi.«

Razume ugovor vesti zdravnikov. »A verjamem, da so med njimi tudi sočutni medicinci, ki nimajo težav s tem, da umirajočemu bolniku skrajšajo muke. Saj to že počnemo s svojimi živalskimi ljubljenčki ves čas, iz ljubezni, pa še nisem slišala za veterinarja, ki bi zavrnil evtanazijo psa ali mačke.«

Sogovornica poudari, da je pomembno, da je zakon spisan tako, da je odločitev vedno in samo prostovoljna, večkrat ponovljena in potrjena od neodvisnih zdravnikov in etičnih komisij.

Ni varoval

Nasprotnik Zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja, Janez Dolinar, ki je tudi predsednik Združenja slovenskih katoliških zdravnikov, trdi, da zakon omogoča asistiran samomor, »ki ni humana rešitev, temveč grožnja zdravstvenemu sistemu in ranljivim – bolnim, invalidom, starejšim. Tem sporoča, da so breme družbe, kar omaja svobodno odločanje pod vplivom stisk, zdravil ali pritiskov. Zato jih je treba zaščititi pred pritiski, zlorabami in kulturo smrti. Življenje je nedotakljivo.«

Njegovo mnenje temelji na krščanski in humanistični etiki, ki spoštuje svetost življenja od spočetja do naravne smrti. Prepričan je, da zakon vodi v zaton civilizacije, saj zdravnike, ki so enotno proti temu zakonu, spreminja iz zdravilcev v izvajalce smrti.

L. M.

Izgubljeno zaupanje

»Samomor s pomočjo krši temeljno zapoved zdravniške etike ‘Ne škoduj’ in Hipokratovo prisego. Zdravniki smo v službi zdravljenja in pomoči, ne pa v službi dežurnega rablja. To dejstvo v samem jedru ruši zaupanje med bolnikom in zdravnikom. Morali bi biti navzoči ob samomoru s pomočjo vse do smrti, kar je edinstven primer v svetu in globoko etično breme. Zdravniki in zdravstveni delavci bi postali sostorilci pri usmrtitvi.«

Laž o vzroku smrti

Janez Dolinar opozarja tudi, da zakon nima učinkovitih varoval proti zlorabam, saj »omogoča zastrupitev brez podpisa bolnika in brez obveščanja svojcev, mrliški oglednik mora celo lagati o vzroku smrti, dokumentacija pa se uniči po petih letih. To vabi k ‘popolnim usmrtitvam’, in kot kažejo izkušnje iz Kanade, Belgije in Nizozemske, tudi k skokovitim porastom medicinskih usmrtitev in evtanazij.

Hkrati se hitro razširjajo skupine, primerne za samomor s pomočjo, vključno z otroki in duševno bolnimi. Po grenki izkušnji zadnje svetovne vojne in sistematske evtanazije v Nemčiji to pomeni zgodovinski korak nazaj.«

Raje paliativa

Zdravnik anesteziolog, za katerim so 17-letne izkušnje, opozarja še na poslabšano paliativno oskrbo in zdravstveni sistem tam, kjer so uvedli tak zakon in se osredotočenje premakne k smrti.

»V Sloveniji, kjer 150 tisoč ljudi nima osebnega zdravnika in čakalne vrste dosegajo 790 dni, bi zakon ustvaril neenakost: 30 dni za asistiran samomor, medtem ko drugi čakajo. Hkrati je dovolj že ‘psihološka stiska’, kar ogroža kronične bolnike in invalide.«

Zato Janez Dolinar raje poziva k vlaganjem v dostopno paliativno oskrbo, psihološko podporo in programe proti samomoru. »Samomorilne težnje rešujemo s človečnostjo in sočutjem, ne pa z bližnjico smrti. Trpljenje neozdravljive bolezni rešujemo z znanjem in strokovnostjo celostne paliativne medicine. Pričakovali smo reševanje kadrovskih težav in čakalnih vrst, a dobili rokohitrsko zakonsko skropucalo.

Že en pomislek je dovolj, da glasujemo proti, saj gre za odločitev o smrti, ki je dokončna,« pravi.

Ugovor vesti

Janez Dolinar pove, da bodo zdravniki – če zakon ostane v veljavi – zagotovo začeli množično zbirati ugovore vesti zoper samomor s pomočjo in evtanazijo, morda bodo tudi sprožili ustavno presojo, saj je zakon po njegovem mnenju v nasprotju s 17. členom ustave.

»Ugovor vesti sem ob diplomi podal za splav in tudi za evtanazijo, ne pa za paliativo. Glede na to, da trenutno vlada v Sloveniji v ničemer ne upošteva stroke, ne le zdravniške, in se požvižga tudi na najvišje zakone, se ne bi čudil podobnemu scenariju, kot je v Španiji, tudi pri nas – tam se ugovor vesti že ukinja.

Takrat bomo zagotovo izgubili marsikaterega kolega, ki bo raje odšel v tujino ali celo zapustil zdravstveno stroko. Kaj to pomeni za dostopnost in čakalne vrste, si lahko brez težav predstavljate,« še pove Dolinar.