Franc Mikec

Šport in šah se je nekoč imenovala oddaja, ki smo jo gledali po Dnevniku na ljubljanski televiziji, tako kot sedaj Šport, ob koncu oddaje pa je šahovski mojster in dolgoletni član športnega uredništva RTV Slovenija Ivo Bajec pokomentiral kakšno partijo s pomembnega šahovskega turnirja. Oddaja je kasneje skrajšala svoje ime, šah se je v njej pojavil le še izjemoma, Ivo Bajec pa je prejšnji teden v 87. letu starosti za vedno zapustil šahovske in novinarske vrste. Tudi časopisi so na športnih straneh redno poročali o šahu in predstavljali pomembne šahovske partije ter bralcem ponujali v reševanje šahovske probleme. Danes se večina šaha dogaja na svetovnem spletu, večina partij je odigrana z računalnikom.

Čeprav je šah starodavna igra, ki naj bi v obliki, ki je še najbližje sodobnemu šahu, nastala okoli leta 570, v Evropo pa je šah prek Rusije prišel v devetem stoletju, prek Španije in Italije pa sto let kasneje. Sredi devetnajstega stoletja je šah postal tako rekoč tekmovalni šport, saj so tedaj organizirali prva pomembnejša mednarodna tekmovanja. Po koncu prve svetovne vojne je šah doživel velik razmah, ustanavljali so se številni klubi, leta 1924 je bila ustanovljena svetovna šahovska zveza.

Kdaj se je začel igrati šah v Sloveniji in v Novem mestu, ni znano, vsekakor pa se je to zgodilo že precej pred ustanovitvijo prvega šahovskega kluba. Ta je bil v Ljubljani ustanovljen 31. januarja 1912, njegov nastanek pa je še posebej pospešil velemojstrski uspeh dr. Milana Vidmarja na turnirju v San Sebastianu leta 1911. Po dr. Milanu Vidmarju je poimenovana tudi novomeška ulica.

Franc Mikec

Novo mesto je prvi šahovski klub dobilo šele po drugi svetovni vojni. 2. aprila leta 1946 je v okviru fizkulturnega društva (kasneje TVD Partizan) petnajst šahistov ustanovilo šahovski odsek, teden kasneje pa so novomeški šahisti v prijateljskem šahovskem srečanju premagali tovariše iz Črnomlja s 6:2. Kot je zapisano v analih novomeškega šahovskega društva Krka, so tedaj za Novo mesto igrali Splichal, Sarttori, Avbelj, Šubic, Zorman, Picek, Modic in Klarič. V aprilu in maju istega leta pa so odigrali že kvalifikacijski turnir, na katerem je zmagal Boris Sarttori, drugi pa je bil Jurij Picek. Turnir je zaključilo 21 šahistov.

Dve leti kasneje so se mimo šahovskega odseka začeli organizirano ukvarjati s šahom tudi novomeški gimnazijci, ki jih je s tem miselnim športom seznanil vsestranski profesor Marjan Dobovšek, tedaj eden izmed najuspešnejših novomeških športnikov, rekorder v metu diska in starosta novomeškega taborništva. Gimnazijci so ustanovili svoj šahovski klub Stojan Puc, po v Novem mestu leta 1921 rojenem šahovskem velemojstru, ki je med drugim Jugoslavijo zastopal tudi na šahovski olimpijadi v Dubrovniku.

Ker so se šahisti v okviru telovadnega društva Partizan, ki je tedaj združevalo skoraj vse športne panoge v Novem mestu, počutili utesnjeno, so 25. januarja 1952 ustanovili samostojno šahovsko društvo, ki ga je vodil Slavko Kastelic. Člani pripravljalnega odbora so bili poleg predsednika še Miro Verbič, Rudi Mihelin, dr. Ludvik Golež in Jurij Picek – starejši. Novoustanovljenemu šahovskemu društvu, ki pod imenom Krka zelo uspešno deluje še danes, so se kmalu priključili tudi gimnazijci.

Franc Mikec

Med temi gimnazijci je bil tedaj tu Tone Škerlj, ki se začetkov organiziranega šaha še dobro spominja. »Za šah me je navdušil sošolec Mitja Sila, ki je bil leta 1948 na republiškem prvenstvu zelo uspešen med mladinci. Tedaj me je izzval na partijo šaha in sem bil precej ubog. Pa sem si mislil, da Mitja ni toliko bolj pameten od mene, da tudi jaz tega ne bi mogel naštudirati. Kupil sem knjigo o nekem šahovskem turnirju in jo med počitnicami preštudiral, najin povratni dvoboj v naši kuhinji pa se je končal neodločeno 2:2. Takrat sem dobil veselje do šaha, ki me drži še danes,« pove Tone Škerlj, ki je bil med dijaki prve povojne generacije novomeške gimnazije. »Da smo lahko nastopili na prvenstvu Novega mesta, ki je bilo v zakajeni kavarni na Glavnem trgu, kjer so novomeški šahisti še leta kasneje največ trenirali, smo morali dobiti dovoljenje ravnatelja. Mitja Sila je potem zmagal, midva s Slavkom Sitarjem pa sva se uvrstila med najboljših deset."

»V petdesetih letih so šah največ igrali uradniki, učitelji in oficirji JLA, med katerimi je bil vedno kateri tudi precej dober. Stalnega prostora za vadbo ni bilo, največ so šah igrali v kavarni, nekaj časa smo imeli tudi prostor v stari pošti, nekaj turnirjev smo igrali v prizidku frančiškanskega samostana, veliko dogodkov pa so organizirali tudi v Domu JLA, ki je bil tedaj v Narodnem domu. Najboljši novomeški šahist je bil tedaj Igor Penko, ki je šah igral zelo resno, ostali smo ga dojemali bolj kot družabno dejavnost. Ko sem se leta 1954 na republiškem tekmovanju uvrstil na državno prvenstvo, ki je bilo novembra v Vrnjački Banji, sem bil v dilemi. Moral sem izbirati med pripravami na prvenstvo in študijem za prvi diplomski izpit na pravni fakulteti. Odločil sem se za študij in tako ostal le ljubiteljski šahist,« se spominja Tone Škerlj.

Zanimivo je bilo, kako so tedaj igrali hitropotezne turnirje, ko še niso imeli šahovskih ur. Za začetek je nekdo udaril na gong in potem spet za vsako naslednjo potezo. Če nasprotnik ni naredil poteze pravi čas, so že vpili "cuk", velikokrat je zaradi tega prišlo do prepirov. »Za nastop na turnirju si moral tedaj vzeti dopust, saj so trajali tudi po dva tedna. Igrali smo po eno partijo na dan popoldne in zvečer. Če je bila partija prekinjena, je temu sledil celonočni študij nadaljnjih potez. Ker še ni bilo računalnikov, se je to dalo. Šah smo študirali iz knjig in revij, kjer so bile objavljene zadnje partije velemojstrov,"je o prvih letih organiziranega šaha v Novem mestu povedal Škerlj.

Kot je bilo zapisano ob 30-letnici šahovskega kluba Novo mesto, je v članski konkurenci največ dosegel Igor Penko, ki je do tedaj že desetkrat igral na republiškem članskem prvenstvu in leta 1969 osvojil drugo mesto. Novomeščani so se tedaj lahko pohvalili tudi z mladinskim republiškim prvakom, ki je leta 1974 postal Ervin Poredoš. Anica Praznik-Bucher je leta 1972 delila prvo mesto na ženskem prvenstvu Slovenije v Ljubljani, ekipa Novega mesta pa je zmagala na hitropoteznem prvenstvu slovenskih mest in krajev leta 1976 na Bledu.

Članek je bil objavljen v 25. številki Dolenjskega lista z dne 21. junij 2018.