Težko je reči, kdaj se je v Novem mestu ali pa v kateremkoli drugem kraju začel šport. Če je šport danes zelo pomembna vsebina človekovega življenja, pa najsi gre pri tem za skrb za zdravje, zabavo ali pa celo poklic, temu še na začetku preteklega stoletja ni bilo tako. Bile so igre, ki so se jih šli otroci, bila je telovadba in neke telesne vaje ali vadba, ki so jo imeli šolarji in vojaki, športa v današnjem pomenu te besede pa tedaj ni oziroma skoraj ni bilo.

Lahko si nekoliko pomagamo z evropsko listino o športu, ki jo je leta 1992 sprejel Svet Evrope: »Šport pomeni vse oblike telesne dejavnosti, katere namen je s pomočjo občasne ali redne udeležbe izražati ali izboljšati telesno pripravljenost in duševno počutje, ustvarjati družbene odnose ali pridobivati rezultate na tekmovanjih vseh stopenj.«

Po tej definiciji bi sicer za začetke športa v Novem mestu lahko opredelili tudi telesne vaje, s katerimi so se ukvarjali tako v vojski (ekserciranje) kot tudi v gimnaziji, za kar obstajajo pisni dokazi, vendar v tem primeru še ne moremo govoriti o športu, vsaj v taki obliki, kot ga pojmujemo danes, ne. Tudi otroške igre, katere del je bilo vedno tudi tekmovanje oziroma primerjanje med seboj v tekih, skokih, metih in različnih spretnostih, še ne moremo šteti za šport.

Šport v današnjem polnem pomenu te besede se je v Novem mestu pojavil šele leta 1887, ko je bil 25. julija ustanovljen dolenjski Sokol. Čeprav je bil namen ustanoviteljev morda predvsem narodnobuditeljski in prosvetiteljski, pa je bila telesna vadba in tudi primerjanje članov v različnih športnih disciplinah oziroma že čisto pravo športno tekmovanje pomemben ali celo najpomembnejši del dejavnosti sokolskega društva.

Leto 2018 je novomeška mestna občina razglasila za Štukljevo leto, ki se mu s projektom Po poteh Štukljeve dediščine pridružuje tudi Dolenjski list.

O ustanavljanju in kasneje o delovanju dolenjskega Sokola so vestno poročale tudi Dolenjske novice, ki jih je izdajal novomeški tiskar Janez Krajec, ki je bil zelo naklonjen delovanju sokolov. V delovanje in zgodovino se je zelo poglobil tudi oče novomeške knjižnice Bogo Komelj, ki je zgodovino sokolskega gibanja v Novem mestu opisal v knjigi Novomeški Sokol 1887–1945.

O začetkih novomeškega sokolskega društva je Komelj zapisal, da ob ustanovitvi Sokol ni imel telovadnice in drugih prostorov za izvajanje kulturnega programa. Vse, kar je društvo imelo na samem začetku, je bila članarina prvih 62 članov oziroma udov, kot je tedaj člane v Dolenjskih novicah poimenoval Janez Krajec. Telovadnico so novomeški sokoli dobili v najem od vojaške uprave, ki je od razpustitve nekdanjega kapucinskega samostana kapucinsko cerkev uporabljala za skladišče, ki pa je bilo od odhoda vojske iz Novega mesta prazno. Za ne ravno nizko najemnino in zavarovanje so si morali denar izposoditi, nekaj telovadnega orodja so odborniki plačali kar s svojim denarjem, ljubljanski Sokol pa je Novomeščanom podaril drog. Pri izposoji denarja jim je šel vedno zelo na roke dr. Karel Slanc in, kot je zapisal Bogo Komelj, ni nikjer najti dokumentov, da je bil izposojeni denar tudi vrnjen. Pa ni bil Slanc edini mecen novomeškega sokolskega društva. Inženir Karel Barborič je leta in leta po antikvariatih kupoval knjige za sokolsko knjižnico, trgovec Edmund Kastelic je kupoval glasbila za sokolski orkester, v katerem je tudi sam igral, tiskar Janez Krajec pa je sokolom tiskal letake, plakate in pravila in za to ni izstavljal računov. Prvi račun je Krajec Sokolu izdal po več kot desetih letih sodelovanja šele leta 1898, pa še tedaj je, kot piše Komelj, polovico zneska odpisal, ostanek pa ni bil plačan.

Takoj po ustanovitvi so sokoli začeli vaditi po eno uro ob sredah in sobotah. Po treh tednih vadbe so imeli novomeški sokoli v Krškem že svoj prvi nastop. Poleg telovadbe so se med drugim urili tudi v streljanju in sabljanju, že v ustanovnem letu pa se je v sklopu svojega drugega nastopa v Bršljinu dvanajst telovadcev pomerilo v telovadbi ter skokih v daljino in višino, kar danes šteje tudi za prvo atletsko tekmovanje na Slovenskem.

Poleg nastopov v večjih krajih so sokoli na svojih izletih zelo radi hodili tudi po okoliških vaseh, saj so k sodelovanju želeli pridobiti tudi zunanje člane, kmete. Tako so med drugim obiskali tudi Družinsko vas, Belo Cerkev, Stopiče in Sevno ter tam utrjevali narodnostno in kulturno zavest. Na takih izletih je bil program sestavljen iz prostih vaj, orodne telovadbe, atletike, koncerta, godbe in plesa. Ker sokoli niso imeli svojega strelišča, so poleti streljali na starem vojaškem strelišču, pozimi pa v telovadnici in, kar se sliši malo čudno in dvoumno, v gostilnah.

Vendar vse ni teklo gladko, saj tedanji oblasti narodnobuditeljska nrav Sokola ni bila po volji, tako da so uradnike, ki so sodelovali pri Sokolu, načrtno premeščali v druge kraje ali pa jim prepovedali udeležbo na sokolskih akcijah, obenem pa je glavar podpiral vse prireditve, ki jih je prirejalo nemško društvo Kazina. Čeprav to ni bil bistven vzrok, pa je dejavnost novomeškega Sokola po desetih letih delovanja začela pešati.

Članek je bil objavljen v 5. številki Dolenjskega lista z dne, 1. februar 2018.