Arhiv Dolenjskega lista

Slovenija je zadnje čase po svetu prepoznavna zlasti po potici, ki ji mnogi pravijo kar ambasadorka Slovenije.Tudi pri nas je ta tradicionalna slovenska narodna jed, ki je stara najmanj pol stoletja, zelo pogosto na mizah, zlasti ob praznikih, zato smo lahko res veseli, da je od letošnjega januarja postala zaščitena na evropski ravni.

Tako imamo zdaj eno samo slovensko potico, za katero je predpisana receptura, nadev in oblika. Pripravljena je lahko s petimi tradicionalnimi nadevi: orehovim, orehovim z rozinami, rozinovim, pehtranovim ali pehtranovim s skuto. Pečena mora biti v potičniku, ki zagotavlja edino pravo obliko potice, to je okrogla, z luknjo v sredini, njen zunanji rob pa je pokončno rebrast.

Arhiv Dolenjskega lista

Zaščiteno slovensko potico in sicer pehtranovo, je za naše bralce Žive in Dolenjskega lista nedavno spekla mlada gospodinja Branka Petkovšek iz Dobrave pri Škocjanu, članica Društva kmetic Šentjernej. To ji ni bilo prav nič težko, saj se je odlično odrezala že na nedavnem državnem tekmovanju v peki potic v Šentjerneju in za pehtranovo potico (po recepturi priznane dolenjske učiteljice kuhanja Betke Verščaj) dosegla prav vse možne točke in zlato priznanje. »Super zlato« priznanje z vsemi točkami je med petimi pekačicami dosegla še njena kolegica iz društva Silva Zupančič in prav njiju so kmalu zatem s kmetijskega ministrstva zaprosili, da spečeta zaščiteno slovensko potico ob razglasitvi te jedi, ter nato še za New York, ko je generalna skupščina OZN na pobudo slovenskih čebelarjev razglasila svetovni dan čebel.

PEHTRAN JE ZDRAV

»Bila sem počaščena. S kolegico sva bili deležni pohval in zdaj potico še raje pečeva,« se nasmeje Branka, ki je tudi tokrat izbrala pehtranko. »To je bolj lahka potica v primerjavi s kako orehovo, zato je sedaj po praznikih, ko se je veliko jedlo, morda še bolj primerna. Pehtran pa je tako ali tako zelo zdrav, zlasti za sečila,« pove Branka, ki se res zna obrniti v kuhinji. En dva tri in testo je zamešeno.

Za zaščiteno slovensko potico so sestavine predpisane, tako da ni kaj ugibati ali prilagajati po svoje, čeprav je nekaj malega odstopanj dovoljeno (recept v okvirčku). Branka je umesila lepo, gladko, nelepljivo testo, gnetla pa ga je kar z rokami. Nikoli se ne poslužuje ne strojčka ne kuhalnice. Ne dela kvasnega nastavka, ampak kvas vedno kar zdrobi med moko - je bolj enostavno, učinek pa enak. Med vzhajanjem testa - to je trajalo eno uro, pokrila pa ga je s peki papirjem, da se ne bi prijelo - se je lotila priprave nadeva. V umešano maslo je dodala sladkor in rumenjake, nazadnje še domač, na drobno sesekljan pehtran, ki ga goji sama. Nadeva je izgledalo bolj malo za kilogramsko potico, a taka so pač pravila.

Preberite še ...

· Dom

Odličen način, da znižate stroške za elektriko tudi do 80 odstotkov

POTIČNIK JE NUJEN

»Ravno prav ga bo, res pa je, da ga v naše domače potice običajno damo več, vanj dodamo sneg iz beljakov, pa kako kislo smetano itd., tako da je bolj rahel, a tudi bolj obilen in bogat. A kljub vsemu pri nadevu ne gre pretiravati. Če je file preveč, potica pade skupaj,« iz izkušenj pove Branka. Med vzhajanjem testa je pripravila pekač. Lončen potičnik je močno namazala z maslom ter pomokala. In res je šla potica potem brez težav ven.

Lepo shajano testo je Branka razvaljala na debelino mezinca. Pri tem ni uporabljala kakega prta, le čist pult je lepo pomokala. »Prti lahko pustijo na testu kak vonj po prašku ali mehčalcu, zato je bolje tako. Ravno tako velja za prtiče, s katerimi mnogi pokrivajo posodo s testom, ko vzhaja. Raje peki papir,« pravi naša sogovornica. Po razmazu nadeva - res ga je bilo čisto dovolj - se je začelo zvijanje.

»Tu je treba biti natančen, zvijati navznoter in na tesno,» je opozorila Branka, ki se je kuhe in peke največ naučila pri svoji teti na Gorenjskem. Ker je bil zvitek predolg za v potičnik, ga je na obeh straneh odrezala in oba konca spekla posebej. A kako veš, koliko gre v potičnik? Enostavno. Njegov notranji premer je treba pomnožiti s številom π (3,14) in dobiš pravo dolžino. Branka je potico pred ponovnim vzhajanjem z leseno paličico večkrat prešpikala (do dna), da gre zrak lepo ven. Kdaj je potica ravno prav vzhajana? »Ko pritisneš s prstom v testo in se vboklina lepo poravna,« pove Branka.

PEKA DOBRO URO

Po kaki uri je pehtranovo potica lepo vzhajana ter namazana z beljakom »odšla« v vročo pečico - najprej jo je Branka kakih petnajsti minut pekla na 200 stopinjah Celzija, nato na 180 stopinjah. Kmalu je po kuhinji že lepo dišalo in po dobri uri je bila sladica pečena. Treba je počakati kakih deset minut, nato pa jo zvrniti tako, da je zgornji del spodaj. Branka ima za to leseno desko s luknjami, tako da se pri ohlajanju sopara porazgubi in potica ni mokra. Prerežemo jo šele, ko se ohladi, in sicer na klinaste rezine. Slovensko potico sicer po želji lahko potresemo s sladkorjem v prahu, a za tekmovanja to ni dovoljeno, pove Branka.

»Nedvomno je slovenska potica po predpisani recepturi bolj preprosta in manj bogata s sestavinami kot so potice, ki jih pečemo običajno. To velja tako za testo kot za nadev. A presenetljivo - zelo je okusna in slastna, poskusite!« pravi Branka Petkovšek, ki bo še naprej rada kuhala ter pekla peciva in kruh, »saj ni lepšega, kot če doma zadiši po domačih jedeh«. V društvu kmetic Šentjernej, kjer opravlja tudi tajniške posle in nemalokrat vodi njihove prireditve, pa se bo s kolegicami še naprej trudila za ohranjanje tradicionalne in lokalne kulinarike, da se bo ta širila tudi med mladi rod. Tudi zato bodo članice društva še naprej vztrajale pri organizaciji že tradicionalnega državnega tekmovanja in razstave potic, na katerega se - razveseljivo - odzove vedno več mladih.

Galerija

Arhiv Dolenjskega lista