Rodil se 23. julija v Metliki in bil krščen za Jožefa. Pozneje se ga je prijelo ime Josip in končno Osip. Oče Andrej je bil nadučitelj v Metliki, mati Marija (rojena Andolšek) pa pred poroko prav tako učiteljica. Zaradi očetove službe so se večkrat selili in je osnovno šolo obiskoval v Krškem ter v Cerknici. Nadaljeval je na realki v Ljubljani, kjer je leta 1911 obiskoval tudi Enoletni gledališki tečaj, ki ga je vodi legendarni Milan Skrbinšek. Leta 1913 je zaključi tudi dunajsko Ottovo gledališko šolo. Še isto leto (16. februarja) je dobil priložnost poskusnega nastopa v gledališču. Leto pozneje – 1914 – je postal redni član ljubljanskega gledališča. Sodeloval je na večji turneji gledališča po Istri, Trstu in Gorici. Nastopal je tudi na Češkem.

Splet

Ob pričetku 1. svetovne vojne je bil vpoklican in poslan na rusko fronto, kjer je leta 1915 padel v ujetništvo. Po oktobrski revoluciji se je vključil v sovjetsko družbeno življenje in se zaposlil v gledališču v Rjazanu in potem še v Moskovskem narodnem domu. Tu se je seznanil tudi z gledališčem Konstantina Sergejeviča Stanislavskega, utemeljitelja modernega gledališča. Gledališčniki ga postavljajo ob bok Einsteinu, saj naj bi uvedel tako revolucionarne spremembe v gledališču kot Einstein v fiziki ... Po povratku v domovino je bil leta 1919 je angažiran v obnovljeno Narodno gledališče v Ljubljani in že v sezoni 1920/21 postal eden glavnih režiserjev v Drami. Na različne odre slovenskih gledališč je času svojega ustvarjanja postavil tako dela svetovno znanih ustvarjalcev (Shakespeara kar 13x …), kot tudi domačih velikanov: Cankar, Kraigher, Majcen, Šorli, Novačan, Župančič, Grum, Kreft, Golia).

Med obema vojnama in do konca druge vojne je predaval gledališko igro in recitacijo na Konservatoriju glasbene matice in pozneje tudi na Akademiji za glasbo, operno dramaturgijo, režijo in dikcijo. Vodil je tudi dramsko šolo Združenja gledaliških igralcev. Leta 1923 se je poročil s češko igralko v ljubljanskem gledališču Nano Wintrovo, ki so jo kljub veliki priljubljenosti, staro komaj 40 let, upokojili, kar jo je zelo prizadelo. Po njeni smrti 1958 leta, pa se je Osip drugič poročil s Heleno Svetlin.

Med nagradami, ki jih je prejel za svoje ustvarjalno delo, je treba omeniti vsaj diplomo francoskega ministrstva za prosveto v Parizu, ki jo je dobil leta 1925, in seveda Prešernovo nagrado leta 1953. Belokranjsko muzejsko društvo mu je na nekdanje šolsko poslopje postavilo spominsko ploščo.

Splet

Nekatera njegova objavljena književna dela:

• Prevod Karla Čapka R.U.R. (1921),
• Kar po domače (1936, 1962, 1994),
• Enaintrideset in eden (1937),
• Sezam, odpri se! (1955). 

Preberite še

· Turizem

Idealna izbira za aktiven in poučen družinski izlet

Osip Šest je smatran kot prvi moderni režiser na Slovenskem.