Jadranka Meglen

21. novembra 2025 je v dvorani na Dvoru v sliki in besedi predstavil svoje letošnje kolesarsko popotovanje iz Dublina v Mokronog.

Ker Dublin kot prestolnica Irske leži n otoku, je bilo za pot do izhodišča najbolj primerno letalo. Že priprava kolesarske in osebne opreme za na letalo je kar podvig, ker mora biti kolo razstavljeno in spakirano v škatlo, poleg je potrebno še nekaj rezervnih delov, opreme za prenočevanje in življenje v naravi, kar je skupaj zneslo okrog 45 kilogramov.

OD OSLA DO MOKRONOGA

S kolesom po trasi železne zavese

Zakaj ravno Dublin? Tadej je bil kot študent na Erazmus izmenjavi v Dublinu, zato se je odločil, da ponovno obišče deželo in kolega Novomeščana, ki živi na Irskem.

Jadranka Meglen

Dublin je po skoraj obveznem irskem pivu skupaj s kolegi, ki so potovali turistično, kmalu zapustil. Nekdanja študentska nastanitev je spremenila namembnost, zato je lahko obnovil spomine le preko ograje. Turistično središče prestolnice je lepo, obrobje pa je precej umazano. Tudi zato se je v nadaljevanju mest maksimalno izogibal. Pot je nadaljeval proti jugu po Irskem podeželju, kjer ga je spremljala lepa zelena pretežno kmetijska pokrajina z veliko govedi in ovcami vse povsod, tudi na cesti. Popotovanje si je začrtal le okvirno, kolesarske poti je izbiral sproti s pomočjo aplikacije, prav tako se je sproti odločal, kje bo prenočeval.

Na Irskem je bilo ravno prenočevanje kar podvig, ker je vse privatna lastnina, ki je ograjena. Ljudje so sicer prijazni, vendar po zakonodaji prevzemajo odgovornost za vsakogar, ki je na njihovi zemlji, zato ne sprejemajo naključnih popotnikov. Posledično je kampiral v javnih parkih, enkrat pa celo na opuščenem pokopališču. Težave z divjadjo na Irskem ni, ker so že davno vse iztrebili.

Na celotni poti se je večkrat srečal z dežjem, ne samo na Otoku, kjer je presenečenje, če dežje ni, ampak tudi na celini. Posledično je moral improvizirati tudi z iskanjem strehe nad glavo. Zaupal nam je pa utrinkov, kako je vedril na okenski polici, pod mizo, ki jo je pokril s polivinilom, občasno pa tudi v kakšnem hostlu. Naletel je tudi na gostoljubje naših bivših južnih bratov, ki jih je na Irskem zelo veliko. Največji hrvaški otok menda ni Cres ali Krk, ampak Irska oz. celoten otok, na katerem Irska leži.

Jadranka Meglen

Na jugovzhodu Irske se je vkrcal na trajekt, ki ga je popeljal v Normandijo, kar je bil Tadejev drugi cilj poti. Želel si je ogledati področje izkrcanje zaveznikov leta 1944, ki je pomenilo začetek konca 2. svetovne voljne. Na trajektu so ga prepričali, da je vzel kabino, ki je bila žal locirana nad motorjem, kar je bilo vse prej kot pričakovano udobno spanje. Iz Normandije se je usmeril proti Strasbourgu, prestolnici evropskega parlamenta. Popotoval je severno od Pariza, kjer se je ravno v istem času odvila Tour de France, prečil domovino šampanjca – Šampanja in Alzacijo.

Ugotovil je, da je Francija za popotnike s šotori zelo prijazna, saj ima veliko kampov po zelo ugodni ceni. Težava je bila le, da so že v zgodnjih popoldanskih urah kampe zaprli, zato se je moral večkrat tudi znajti na drug način. V Franciji so se pojavili prve resne tehnične težave. Počilo mu je platišče. Vsi poskusi zamenjave v francoskih servisih so padli v vodo. Ponudili so mu termin servisa v decembru, pri komunikaciji s Francozi pa bi bilo marsikje brez telefona in računalnika težko, razen v Alzaciji, ki meji na Nemčijo in obvladajo tudi Tadeju bolj domačo nemščino. Dobra kolesarska infrastruktura speljana po najlepših delih pokrajine ob rekah, med vinogradi, polji in travniki je odtehtala vse drobne nevšečnosti.

Nemčija kot naslednja dežela na Tadejevi poti, je potrdila sloves tehnično in tudi sicer pravilom zavezano države. Po približno 500 kilometrih kolesarjenja s počenim platiščem so mu ga v Nemčiji strokovno zamenjali, uredili zavore in verigo ter seveda tudi ustrezno zaračunali, saj je bil to največji strošek na poti.

Kaj hitro je ugotovil, da v Nemčiji prenočevanje izven zato urejenih površin odpade, saj so ga domačini že ob sušenja šotorskega platna opozorili na nemški red. Pot je nadaljeval proti Innsbrucku v Avstriji, kjer ga je v delu poti Google z navodili malo zapeljal na težko prehodno področje. Še vedno je dobrodošel kakšen zemljevid, je ugotovil, ali kot pravijo naši južni sosedje »karto čitaj i seljaka pitaj«. Še bolj nerodno je bilo, ker je bila zadnja plat tako utrujena, da je bil prisiljen počivati sredi divjine. Na srečo so bili v okolici številni zvončki živine na paši, ne pa tudi drugih neljubih sostanovalcev gozda.

Jadranka Meglen

V Avstriji je Tadeja čakal kolega poln energije, zato sta pot nadaljevala v precej hitrejšem tempu. Tadej je povprečno prekolesaril 70 kilometrov dnevno, zadnji del poti pa sta delala kar 120 kilometrov dnevno. Skupaj sta si privoščila tudi udobno prenočišče, predvsem pa je prijal domači obrok, kje drugje kot pri Slovencih, v zamejstvu v dolini Zilje. Brez večjih nevšečnosti sta prekolesarila zadnji del poti, kjer sta med drugim občudovala gorsko pokrajino Dolomitov. Z vrnitvijo v rodni Mokronog je Tadej zaključil svojo avanturo.

35 dni na poti z zgolj 5 dni vmesnih počitkov, prevoženih 2520 kilometrov, z vso opremo na kolesu, brez spremstva, odvisen zgolj od sebe in svoje iznajdljivosti je gotovo podvig, ki ga ne zmore vsak. Tadej ga je, čeprav je po kolesarskem stažu še relativno mlad kolesar.

Začel je v času korone, zatem obkrožil Slovenijo, potoval iz Osla v domovino, iz Dublina v Mokronog je bil do sedaj njegov najdaljši podvig. Glede na energijo in navdušenje, ki ga je prenesel tudi na obiskovalce, gotovo ne zadnji.

Njegovi zanimivi pripovedi je prisluhnila skoraj polna dvorana na Dvoru. Veliko je bilo mladih obiskovalcev, navdušenih nad svojim učiteljem, ki jim svet predstavlja tudi iz lastnih izkušenj. Mogoče se mu kdo v prihodnje tudi pridruži ali pa ubere lastno pot. Gotovo bomo vsi poslušalci z veseljem prisluhnili še kakšni Tadejevi avanturi, saj nas je prva, ki nam jo predstavil ravno na svoj rojstni dan, zelo navdušil. Glede na njegovo mladost bo gotovo še dovolj možnosti in priložnosti.

Na koncu smo Tadeji zaželeli srečno na vseh njegovih poteh.

Valerija Vidmar, članica KD Dvor