Andrej Križ

Med desetimi letošnjimi nominirankami je bila tudi 29-letna Rebeka Danica Pacek iz Črneče vasi v bližini Kostanjevice na Krki, magistrica inženirka strojništva, zaposlena v uspešnem šentjernejskem podjetju Iskra Pio.

10 nominirank za inženirko leta

Rebeka Danica Pacek: Strojništvo je kot Lego kocke za odrasle

K sodelovanju v izboru so jo prepričali v podjetju, in čeprav ji sprva ni bilo veliko do tega, je po končanih uradnih obveznostih zadovoljna, da je stopila iz cone udobja in se podala na to pot. »Vesela sem in ponosna, da so me predlagali in da sem se potem opogumila s prijavo, saj je bila res zanimiva izkušnja.«

Rebeka Pacek je v podjetju Iskra Pio, ki razvija in proizvaja opremo predvsem za farmacevtsko industrijo, s svojimi izdelki pa posega tudi na druga industrijska področja, zaposlena kot konstruktorka naprav. Sama se primarno ukvarja z ultrazvočnimi pralnimi napravami, ki omogočajo učinkovito čiščenje različnih komponent v farmaciji, orožarski industriji in drugod.

Žene jo radovednost

In kako poteka njeno delo?

»Ko dobimo naročilo za novo napravo, je najprej treba pregledati zahteve, ki so podlaga za njeno zasnovo. Z elektro oddelkom pripravimo dizajn dokumentacijo, v kateri so navedene rešitve za zahteve in kako bo naprava delovala. Nato zrišem sheme povezav naprave, napravo je treba dokončno skonstruirati in upoštevati tudi omejitve proizvodnje.

Konstruiranje poteka v 3D-okolju, v katerem izrišemo vsak element, ki bo dejansko vgrajen v napravi. Med proizvodnjo je treba reševati še kakšne težave, pripraviti preostalo dokumentacijo in na koncu končan izdelek pregledati in testirati pri naročniku.«

Rebeka Pacek je trenutno edina inženirka konstruktorka v podjetju.

»Inženirke smo v manjšini, nekako skladno glede na razmerje med spoloma na fakulteti. Se pa med sodelavci dobro počutim,« pove sogovornica in doda, da tehnika ni stvar spola, ampak predanosti in radovednosti. Njo žene predvsem radovednost, kako idejo pretvoriti v zanesljivo in funkcionalno rešitev.

Andrej Križ

Spreminjati svet

»Vsak nov projekt pomeni izziv in novo priložnost za učenje in izboljševanje. V inženirstvu je najlepše, kadar svoje delo, ki sem ga opravljala na računalniku, vidim v stvarnosti. Z inženirstvom spreminjamo svet, ustvarjamo nove stvari, ki vplivajo na življenje vseh.«

Najponosnejša je na projekt ultrazvočne pralne naprave, ki se danes uporablja pri izdelavi zdravil za bolnike z diabetesom. »To je dokaz, da ima naše delo resničen vpliv.«

Sodelavci pri Rebeki cenijo natančnost, inovativnost in ustvarjalnost, kar je pot, da pogosto najde rešitve za tehnično zahtevne izzive. S svojo predanostjo in tehničnim znanjem postavlja visoke standarde in navdihuje tudi druge.

Od psihologije do strojništva

Vesela je, če so med njimi dekleta, ki iščejo svojo študijsko in karierno pot. Tudi sama si nekoč ni predstavljala, da bo delovala v tehničnem poklicu. Kot deklico so jo zanimali različni poklici, celo v vesolje si je želela. Ob vpisu v Gimnazijo Novo mesto se je navduševala nad psihologijo, a kmalu videla, da to ni zanjo.

»Gimnazija mi je dala res širok spekter znanj in tam sem ugotovila, da mi bolj ležita fizika in matematika. Veliko zaslug za mojo poklicno pot je pripisati tudi profesorjema, odličnima pedagogoma Aniti Nose in Jerneju Banu. V četrtem letniku smo tudi izpolnjevali vprašalnike in moj rezultat so bile inženirske smeri. Po pogovoru z bližnjimi sem se nato odločila za vpis na Fakulteto za strojništvo v Ljubljani,« svojo pot v strojništvo opiše Rebeka.

Kkot štipendistka

V podjetju Iskra Pio je prvič delala že med poletnimi počitnicami ob koncu srednje šole, in ko so ji kasneje ponudili kadrovsko štipendijo, jo je z veseljem sprejela. Vsako poletje je tu opravljala študentsko delo, povezovala teorijo s prakso, spoznavala delo projektnega inženirja ter si nabirala izkušnje in nova znanja, preizkusila pa je lahko tudi znanje s fakultete.

Spoznati svojo pot

Rebeka Pacek, ki prosti čas preživlja s psom, občasno kaj kvačka, rada pa tudi bere in potuje, se strinja, da se ženske pri nas še vedno manj odločajo za inženirske poklice, »čeprav res ni nič strašnega in se tu lahko najdejo. Zdi se mi, da v družbi še vedno veljajo stereotipi, kaj so ženski in kaj moški poklici. To gotovo oteži odločitev za – recimo temu – netipično pot. Pomanjkanje zgledov pa gotovo nima pozitivnega vpliva. Če dekleta med odraščanjem niso izpostavljena tehniki, je manj verjetno, da se bodo odločila zanjo. Nasploh bi otroci morali spoznati čim več poklicev, da bi se lahko našli in odkrili, v čem so dobri, kaj jih veseli, in da bi tudi videli, kaj ni primerno zanje.«

Rebeka sicer meni, da se s projekti, kot je Inženirka leta, apelira tudi na starše, »ki so ključni, da se otroke vzgaja z vedenjem, da lahko postanejo kar koli, neodvisno od spola«.