M.Ž.

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Dolenjski list za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Želi obiskovati delavnice in predavanja, se učiti, plesati, nadaljevati vadbo za pljuča. Skratka se družiti ob interesnih dejavnostih, ki jih še zmore, pomagati drugim in biti del okolja, v katerem živi.

Za 45-letno Novomeščanko, ki je precej omejena pri gibanju, pa je za uresničevanje teh želja pomembna ena stvar – prilagojen avtomobil, ki bi ji omogočil več samostojnosti in neodvisnosti ter ji olajšal vsakdan.

Mojca Bohte se je pred dobrim letom preselila v Podbreznik, kjer je dobila v najem stanovanje Javnega stanovanjskega sklada Mestne občine Novo mesto. Tam je zadovoljna, všeč ji je mir, bližina narave in gozda, ki tako blagodejno vpliva na njena pljuča in dihanje, tudi konjeniški center je blizu.

16. dobrodelni županov turnir

Na teniškem turnirju za Mojco zbrali več kot 5.000 evrov

A žal ima ta prijetna in mirna lokacija tudi drugo plat. Do številnih dejavnosti, ki so ji pomembne, brez avtomobila težko pride. Na voljo ima eno avtobusno linijo, zadnji avtobus pa odpelje okoli pete ure popoldne. Zato je morala v zadnjem letu številne dogodke, delavnice in druženja izpustiti. Včasih sicer prosi koga za prevoz, a to ni vedno mogoče.

Osebni arhiv

Od otroštva drugačna, a vedno aktivna

Mojca se je z invalidnostjo rodila. Zaradi hude skolioze prsne hrbtenice je bila najprej operirana pri treh letih, po drugi operaciji pri desetih letih, ko so ji vstavili Harringtovo palico, pa se je njena rast ustavila. V višino meri le 132 centimetrov. »Takrat sem morala opustiti športno vzgojo, ki sem jo zelo pogrešala.

Nositi sem morala steznik, ki mi je deset let korigiral nepravilno držo ukrivljenega trupa. Zaradi zvišanega nagiba medenice imam prikrajšano levo nogo, imam tudi težave z dihanjem. Zaradi hude restriktivne motnje ventilacije se ob fizičnem naporu hitro zadiham in utrudim, ob večjih obremenitvah pa se mi občutno zniža tudi saturacija. Doma imam jeklenko tekočega kisika, ki jo uporabim po potrebni,« oriše svoje zdravstveno stanje.

Osebni arhiv

Kljub temu je bila, kot pravi, vedno živahen otrok. Rada ima gibanje, naravo, ples, kolesarjenje. In prav gibanje je pomemben del njenega življenja tudi danes, čeprav mora svoje dejavnosti močno prilagajati telesnim zmožnostim.

Po izobrazbi je aranžerska tehnica in diplomirana inženirka grafične tehnike. Ko je končala šolanje, si je želela delati in si ustvariti samostojno življenje. Naredila je tudi vozniški izpit, saj je verjela, da ji bo avtomobil pomagal povečati zaposlitvene možnosti. Bila je zagnana, začela je iskati delo, a je hitro ugotovila, da jo pri tem poleg zdravstvenega stanja omejujejo tudi predsodki okolice.

Spominja se enega prvih razgovorov, ko jo je oseba, ki jo je prišla vprašat za delo, pogledala od glave do peta in vprašala, kaj bo sploh zmogla. »Tega nisem pričakovala, takrat še nisem imela debele kože,« pripoveduje. Pozneje je iskala delo v tiskarnah in grafičnih studiih, vendar so se zaradi dolgotrajnega sedenja pojavljali hudi glavoboli in druge težave.

Prvi korak k samostojnosti

Ni odnehala. Preselila se je na Obalo, in čeprav začetki niso bili preprosti, je bila zanjo selitev pomemben korak. »Želela sem se osamosvojiti in odseliti od doma. Da bom končno imela svojo sobo, ki je do tedaj še v življenju nisem imela. Vedno sem jo delila z nekom – v bolnišnicah, dijaškem in študentskem domu, tudi doma z bratom,« se spominja.

Na Obali je začutila, da lahko zaživi po svoje. Delala je v okviru zaposlitvene rehabilitacije, veliko tudi prostovoljno. Pomagala je starejšim pri računalniškem opismenjevanju, delala v zavetišču za brezdomce in v Sončkovi trgovinici v Kopru.

Poskusila je tudi delo v vrtcu. Prav izkušnja z otroki ji je ostala v lepem spominu, saj je ugotovila, da se otroci njene drugačnosti ne bojijo, da so pravzaprav bolj prestrašeni odrasli. Začela je vadbo NIA dance, ki povezuje ples, borilne veščine in tehnike samozdravljenja. Kolesarila je, balinala, obiskovala Šolo zdravja. Vsi ti stiki z ljudmi so ji veliko pomenili. »Zelo sem družabna in čutim potrebo po bližini in pogovoru,« pravi.

Osebni arhiv

A njeno telo je imelo svoje meje. »Kjer koli sem delala, mi je po treh mesecih telo preprosto odpovedalo. Morala sem si priznati, da ne zmorem. To je bilo najtežje,« pravi. Ker se ji je zdravstveno stanje tako poslabšalo, je dobila odločbo, da ni več zaposljiva. Pred tremi leti se je tako odločila, da se vrne v Novo mesto. Domače okolje ji bolj ustreza tudi zaradi narave in gozdov, v katerih lažje diha.

Tu se je sčasoma po svojih zmožnostih vključila v pevski zbor in k vadbi za pljuča, pred odhodom na Obalo pa je opravljala tudi prostovoljno delo. »Otrokom na DRPD sem ponujala učno pomoč, starejšim občanom računalniško svetovanje, se udeleževala predavanj in delavnic na Rdečem križu, RIC-u in v mestni knjižnici. Odkar sem v Podbrezniku, pa imam žal okrnjene možnosti vključitve, a ta je pomembna za telo in tudi za psiho.«

Avto kot možnost

Zato se je Mojca Bohte odločila, da bo za pomoč pri nakupu prilagojenega avtomobila zaprosila Območno združenje Rdečega križa Novo mesto. Avto bi ji omogočil več samostojnosti, hkrati pa tudi možnost, da bi bila lahko bolj dejavna in koristna drugim. Z avtomobilom bi lahko pomoč tudi sama ponudila komu drugemu.

Osebni arhiv

Pri izbiri vozila je omejena. Potrebuje sedež, ki ga je mogoče dvigniti tako, da ima dober pregled nad cesto, hkrati pa mora z nogami doseči stopalke, ki jih je treba tudi podaljšati, saj običajne nastavitve zanjo niso ustrezne. Ne išče novega in dragega vozila, ampak takšno, ki bi ga bilo mogoče ustrezno prilagoditi njenim potrebam. In ko bo izbrano, bo potrebne prilagoditve ocenil inštitut URI Soča.

Njeni želji po večji samostojnosti so prisluhnili tudi na novomeški občini. Na nedavnem, že 16. dobrodelnem županovem turnirju so z donacijami in s srečelovom zbrali 5.177 evrov za nakup prilagojenega vozila. »Iz vsega srca se zahvaljujem Rdečemu križu, Mestni občini Novo mesto, Teniškemu klubu Portovald, donatorjem, podpornikom, udeležencem turnirja in vsem drugim, ki ste prišli na dobrodelni dogodek in ga podprli z nakupom srečke. Zame je bila to izjemna izkušnja,« je bila Mojca ganjena po turnirju.

MONM

A se akcija s turnirjem ni končala. Novomeško združenje Rdečega križa zbira denar še naprej, saj želijo do konca leta doseči zastavljen cilj in Mojci pomagati narediti še en pomemben korak na poti k čim večji neodvisnosti od drugih.

Če bi želeli pomagati tudi vi, lahko prispevate na: OZ RKS Novo mesto, Ulica Slavka Gruma 54 a, 8000 Novo mesto; TRR: SI56 0297 0025 9477 202; BIC banke: LJBASI2X; namen: ZA MOJCO (CHAR dobrodelno plačilo); referenca: SI 00 903153.