Fantje ne jokajo? To je mit. Moški, ki si upajo jokati, so močni
V naši družbi je vrsto let veljalo nenapisano pravilo, da mora biti moški močan, neomajen, trden.
Generacije fantov so odraščale ob stavku, da fantje ne jokajo, in nekako je veljalo prepričanje, da je vsak izraz ranljivosti že znak slabosti. Solze in stiske so se tako pogosto skrile za tišino ali jezo.
A kot pravijo v Slovenskem društvu Hospic, se resnična moč ne skriva v zanikanju bolečine, temveč v pogumu, da jo priznamo. Zastarele in uničujoče nazore je treba preseči, kajti potlačena čustva ne izginejo: vplivajo na zdravje, odnose in duševni mir. Odpiranje prostora za pogovor o moški krhkosti zato ni več tabu, ampak nujnost za zdravo družbo.
Trije zanimivi gostje
Da je te zidove mogoče in potrebno porušiti, so na Hospickafeju v Knjižnici Mirana Jarca Novo mesto ob nedavnem svetovnem dnevu hospic in paliativne oskrbe dokazali trije zanimivi gostje: arhitekt in pesnik Klemen Likar, koordinatorka mobilnega paliativnega tima Splošne bolnišnice Novo mesto mag. Maja Janežič ter p. Niko Žvokelj, frančiškan, gvardijan, od lanskega poletja predstojnik Frančiškanskega samostana v Novem mestu.
Skozi osebne zgodbe in preizkušnje so v pogovoru z voditeljico dr. Carmen L. Oven odprli vrata v svet, kjer ima tudi moški pravico biti ranljiv, prestrašen in žalosten. Z iskrenim pogovorom so pokazali, da krhkost moškega ne pomanjša – nasprotno, naredi ga celovitega in resnično močnega.
Moške spodbuja k joku
Maja Janežič, mag. vzgoje in menedžmenta v zdravstvu, sicer pa diplomirana babica, ima zaradi svojega 20-letnega službenega dela z neozdravljivo bolnimi in umirajočimi zagotovo poseben vpogled v ta svet.
»Ljudje smo si različni, tudi moški in ženske, a ko naša paliativna ekipa pride na dom k nekomu, ki je res že na ciljni črti, reagirajo vsi zelo različno. Vsakomur rečem, naj dajo čustva na plano, naj premagajo sram, saj jih je težko videti, ko se kontrolirajo. Vedno ljudi spodbujam k joku in pri mnogih, kot bi dobili dovoljenje - solze se ulijejo. Včasih je potreben le dotik.«
Pravi, da zanjo moč pomeni biti krhek in ranljiv. »Moška moč je to, da se zjokajo, da pokažejo čustva ter rečejo, da ne vedo, kako bodo, ampak nekako bodo. Žal so nas učili, da je ranljivost šibkost, ampak bližina smrti spreminja vse. Sicer pa moški z izražanjem krhkosti naredi korak k partnerki.«
Pusti okolico
Maja pravi, da so ji najbolj ranljiva skupina moški med 50. in 60. letom, ki po smrti žene ostanejo sami. »Čisto so izgubljeni, pogosto ne znajo kuhat, vzdrževat družabne stike, vse to so počele njihove partnerke. Povem jim, naj se pogovarjajo z nekom, ki je že doživel izgubo, le ta jih bo razumel.«
Noče tudi, da jih žalovanje uniči in pri tem naj se ne ozirajo toliko na okolico, kaj bodo rekli ljudje, kar je problematično zlasti na podeželju. Če si najdejo še kako prijateljico, je to le za podpreti.
Popravnega izpita ne bo
Maja stavi na neposredno komunikacijo v težkih trenutkih ob umirajočem, tako z bolnikom kot svojci, čeprav je to nemalokrat težko in marsikdo tega ne razume dobronamerno.
»Oceniti je treba situacijo in nemalokrat je treba svojcem, ki si zatiskajo oči, jasno povedati, da jih čaka izguba. Skušam jih dopovedati, da imajo omejen čas, ki ga morajo izkoristi, dokler so njihovi bližnji še šivi. Izpolniti je treba želje, si povedati stvari, ali pa le biti tam z njimi. Če to zamudijo, so zamudili vse. Popravnega izpita ne bo! Zato spodbujam pogovore pred smrtjo – zato ne bo hitreje prišla, bo pa za vse lažje.«
Ne odlašaj
Tudi sama ima grozljivost lastno izkušnjo, ki ji je spremenila pogled na življenje. Pred enajstimi leti je v šestih tednih iznenada izgubila oba starša.
»Takrat sem se začela zavedati svoje minljivosti in minljivosti oseb, ki jih imam rada. Zadeve sem predelala pri sebi in začela drugače razmišljati. Od takrat če želim nekaj narediti, tega ne odlašam in naredim danes. Če imam nekoga rada, mu to povem. Če si želim z nekom biti, si vzamem čas. Vsi bomo umrli in nikoli ne vemo, kdaj – lahko danes, jutri …, smrt ne izbira.«
Solze na grobu sv. Nikolaja
Tega se še kako dobro zaveda tudi p. Niko Žvokelj, gvardijan novomeških frančiškanov.
Krhkost mu ni tuja in kot je dejal, si dovoli tudi jokati, kot se je to zgodilo npr. pred leti ob obisku groba sv. Nikolaja na Bariju, kamor je poromal z motoristi, kar je bila njegova srčna želja.
»Čustva so udarila na plano, ko sem se zahvalil za življenje. To je namreč zgodba mojega imena. Mama je bila ob mojem rojstvu stara skoraj 44 let in zdravnik je dejal, da sva oba v življenjski nevarnosti, naj naredi splav. Mami pa je župnik ob obisku dejal, na se priporoči sv. Nikolaju, ki je zavetnik ženam v stiski. In je molila in me srečno rodila. Oče je hotel drugo ime, mama pa je vztrajala pri Nikolaju,« je povedal p. Niko.
Smrt je rojstvo za nebesa
Čeprav se kot duhovnik že desetletja pogosto srečuje s smrtjo, ob izgubah ni imun na žalost. Spomnil se je samomora kolega v študentskih letih, pa smrti petošolca, ki ga je tik pred novo mašo pripravljal na sv. obhajilo. Bil je edinec in čez dva meseca mu je njegov oče sporočil, da je umrl v prometni nesreči.
»To so taki trdi pristanki na tleh, ki te vedno malo poškodujejo. In primerov je še in še. Vsakomur povem z drugimi besedami verze Marka Pavčka Z vsako pesmijo me je manj - z vsakim človekom nas je manj. Vsi smo enkratni. A kot kristjan verjamem v posmrtno življenje, da smrt ni ločitev za vedno. Smrt je del življenja in mi rečemo – smrt je rojstvo za nebesa.«
Imeti prijatelje
P. Niko Žvokelj, ki je pokopal tudi vse svoje bližnje, pove, da ima vsak dva pogreba. Pri prvem je polno ljudi, ki se pridejo poslovit, pri drugem, ko gre za žalovanje, pa običajno ostaneš sam in je veliko težje. Zlasti za moške.
»Biti je treba ob človeku, ko odhaja, vsaj včasih je bilo to v naši kulturi, ko so ob umirajočem in kasneje ob mrliču čuli, se pogovarjali … Pa tudi potem. Zato je v življenju pomembno imeti prijatelje. Veroukarjem vedno rečem: Če nimate nobenega prijatelja, ste najbolj nesrečni na svetu. Ampak ne tiste prijatelje na družbenih omrežjih. Take, ki jih lahko objameš, se z njimi pogovoriš, jih gledaš v oči.«
Bratje so si blizu
P. Niko, ki vodi frančiškansko skupnost petih bratov, je vesel, da so si z brati tudi prijatelji in da ne skrivajo krhkosti. So pravzaprav družina in vsak mora biti kdaj na nek način močan za katerega od bratov.
»Za frančiškane je osnovno, da smo v samostanu kot bratje. Pri nas vse delamo skupaj, se veselimo uspehov drug drugega in ko je kdo v težavah, ga podpiramo z molitvijo,« pove p. Niko, ki poudari, da mu je pri vodenju skupnosti vedno prišla prav dota od doma: spoštovanje vsakogar in iskanja dobrega v sočloveku.
Pokazati šibkost
Tudi arhitekt in pesnik Klemen Likar, oče treh sinov, si želi, da bi bilo čim več ljudi, ki bi začutili, kdaj nekdo potrebuje pomoč in ne bi predolgo razmišljali, ali k njemu pristopiti ali ne.
Ne zdi se mu prav nič narobe pokazati svoje šibkosti, ranljivosti in sploh čustva. »Moški smo najprej samo ljudje in tudi mi potrebujemo bližino, biti slišani, videni... Moramo biti pa tudi pripravljeni izraziti stisko.«
Sam je doživel šok pred 34 leti ob nenadni smrti brata, ki se je ponesrečil, pa tudi pred nekaj leti, kot bi zaradi hude pljučnice lahko umrl.
Biti pristen sam s sabo
Vse to mu je dalo misliti o smislu življenja. Ugotavlja, da smo v današnjem svetu izgubili pristno prisotnost s samim sabo in zdi se, da ni več dovolj človekova prisotnost, da človek obstaja in živi, ampak mora biti uspešen, učinkovit, zanimiv, viden, primerljiv, skratka nenehno se mora potrjevati. To je pa za človeka veliko breme.
O vsem tem piše v svoji novi knjigi Vase, ki je bila na voljo tudi obiskovalcem hospickafeja v knjižnici, ko je za prijetno glasbeno vzdušje skrbela Špela Cesar.
Digitalna naročnina
Začnite preizkusno naročnino za samo 0.99 evra!
Digitalna naročnina
Začnite preizkusno naročnino za samo 0,99 €!
Prijavite se na e-novice in bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega okolja.