Martin Luzar

Odmaknjeni od bleščečih luči stadionskih žarometov in spektakularnih tekem teden za tednom prihajajo v svoj vadbeni prostor brežiški športni strelci. Nekateri vztrajajo pri tem veliko let, nekateri to svojo športno kariero končajo kmalu, generacije se tako menjajo, ampak Strelski klub Brežice, ki združuje te športnike, živi in na tekmovanjih žanje uspehe že šestdeset let. Jubilej bo 3. oktobra počastil s proslavo.

Ernest Sečen je z dušo in telesom v športnem strelstvu in Strelskem klubu Brežice, ki so ga, takrat kot Strelsko družino IMV Brežice, ustanovili 25. februarja 1965 v tedanjem brežiškem obratu IMV.

Od tajnika in trenerja do predsednika

Potem ko so ga 5. maja 1975 imenovali za tajnika strelske družine, je opravljal v brežiškem športnem strelstvu vse naloge, s katerimi raste in pade športni klub. Tako je bil v petdesetih letih dela v Strelskem klubu Brežice 40 let trener in strelski sodnik, 28 let predsednik, 22 let sekretar, kar je trenutno, in 14 let tekmovalec. Ob tem je deset let predsednik zveze strelskih društev jugovzhodne Slovenije in okrog 5 let predsednik Občinske strelske zveze Brežice.

Polne tri mandate (do leta 2017) je bil predsednik strokovne komisije pri Strelski zvezi Slovenije in je uvedel v slovensko športno strelstvo številne novosti. Leta 2019 je prejel prostovoljsko častno listino Olimpijskega komiteja Slovenije. Vse omenjeno je namreč opravljal kot prostovoljec, brezplačno, ker pač ne more iz svoje kože.

Od varilca do pomočnika direktorja

Kot ključavničar je v nekdanjem brežiškem obratu IMV varil rezervoarje za kombije. »Pred tvojimi očmi se tali in spaja jeklo. Lepota vara – to očara človeka,« doživlja kovinarstvo tudi kot umetnost.

V brežiškem obratu IMV, tovarni avtomobilskih prikolic, je bil sicer ob nenehnem šolanju ob delu vse od vajenca do vodje proizvodnje in namestnika direktorja. »Ko smo delali prototipne prikolice za novo sezono, sem bil v tovarni po dve izmeni skupaj. Užival sem v delu. Dal sem v to celega sebe, to mi je dajalo notranjo moč,« se spominja lastne pripadnosti in pripadnosti sodelavcev, zaradi katere obžaluje, da so prikoličarsko proizvodnjo v Brežicah ukinili in jo s političnimi odločitvami obdržali v Novem mestu.

Ko je s koncem brežiške proizvodnje ostal brez zaposlitve, je delal kot zavarovalniški zastopnik, do povabil v dobovski obrat Trima. Sledilo je obdobje, ko se je nekdanji brežiški dopisnik IMV-jevega Kurirja spet znašel na svojem področju.

Novinarstvo začel pri Republiki

Leta 1994 so ga povabili k časniku Republika za posavskega dopisnika. Še preden mu je hiša plačala še zadnji honorar za objavljeni intervju z Borutom Mokrovičem, je časopis prenehal izhajati. Spet je bil »na cesti«, kar je skušal prebroditi s pisanjem za Sportske novosti, Delo, Dnevnik, Večer, Ekipo, Dolenjski list, Naš glas in Profit.

Nekega dne ga je poklical Dnevnikov urednik s pomembnim predlogom in Ernest je potem 1. avgusta 1998 postal stalni dopisnik Dnevnika za Posavje in del Obsotelja in ostal osemnajst let, do upokojitve 1. aprila 2016.

Dnevnik in Zgodovinska fronta

Še zmeraj ima v Dnevniku rubriko Zgodovinska fronta. »Poklic novinar je eden redkih, v katerem te lahko nadzira vsak, množica ti lahko gleda pod prste, tvoj izdelek je na ogled vsem. To je breme tega poklica,« strni izkušnje.

Poleg Zgodovinske fronte ima osebno odprtih še kar nekaj drugih »front«; še govorimo o Ernestu Sečnu kot piscu. S publikacijo Šestdeset je dal bralcem že svoj četrti avtorski prikaz brežiškega športnega strelstva v posameznih obdobjih kluba. Je avtor zbornika 100 let Moškega pevskega zbora Kapele, ki bi ga zaradi sistematične obravnave zbora in zgodovinskega prikaza zborovskega petja pri nas nekateri imeli za učbenik glasbenih šol. Zdaj piše knjigi Brežiški olimpijci in Priročnik za strelske trenerje: delo z najmlajšimi strelci ter nekatere druge. S simpatijami do motokrosa se je odločil napisati knjigo o motokrosu v Jugoslaviji. Najbrž nekaj, čemur je z izjemnim čutom vdahnil dušo, je nastajajoča knjiga Moja Sava. »To bo neke vrste spomenik reki Savi,« se Ernest spominja svojih poti k reki z očetom in takrat, ko je kot brodnik vozil moščanski brod, ter pogosto poplavljene rojstne vasi Mostec.

V pokoju mu ni dolgčas

Njegovih osebnih »front«, živih in nekdanjih, je še več. V društvu Šola zdravja je član upravnega odbora na slovenski ravni ter vaditelj, namestnik vodje in neformalni strokovni vodja brežiške skupine. Je član namiznoteniške sekcije posavskega Društva seniorjev, dejaven je v častniški in veteranski organizaciji. Zbira besedila starih popevk in »izumrle« slovenske besede, pri rojstni hiši na Mostecu sadi stare sorte jablan in v spomin na mamo tulipane, letos je skuhal svojo prvo jabolčno marmelado. Učil se je igrati harmoniko, bil je drugi bas Moškega pevskega zbora Dobova, v Anteni je objavljal risbe portretov znanih glasbenikov, bil je inštruktor v avtošoli. Kar počne, se pri njem ne da ločiti na osebni hobi in delo za skupnost. Kot neločljivo celoto to najbrž sprejemajo tudi tisti, ki so mu pred leti v zahvalo podelili oktobrsko nagrado Občine Brežice.