Freepik

»40 let sem bil zaposlen v tej tovarni. Nikoli nisem verjel, da bi se lahko to zgodilo. Žalostno.« To je eden od številnih zapisov, ki so se na družbenih omrežjih usuli kot odziv na zaprtje proizvodnje kartonske embalaže v Brestanici.

Podjetje je bilo desetletja gospodarsko srce senovsko-brestaniške kotline in od zaprtja senovskega rudnika največji zaposlovalec v teh krajih. To srce je bilo zdravo, le lastniki so se skozi leta menjavali. Zadnje desetletje je bil lastnik angleški velikan DS Smith, pred tem Duropack, še prej država, ki je tovarno za proizvodnjo valovitega kartona postavila leta 1980, da bi v njej zaposlila rudarje, ki so ostali brez dela v senovskem rudniku.

Šok v brestaniškem DS Smith

Ogroženih 140 delovnih mest, socialna bomba za Brestanico in Senovo?

In ves čas je to srce bílo brez večjih težav, zato je napoved o njegovem koncu toliko bolj udarila, še posebej med lokalnim prebivalstvom. Seveda, med okoli 140 zaposlenimi je velika večina doma iz Brestanice, s Senovega in iz drugih bližnjih krajev.

Koliko si jih bo moralo vir preživetja iskati drugje – kar bo na pragu gospodarske krize vse težje –, lastniki še ne razkrivajo. Kot tudi ne, kako jim bodo pomagali. Če jim bodo ponudili delo v obratih v Logatcu ali Rakeku, ga bo marsikdo zavrnil. Upravičeno. Vsakodnevna vožnja v več kot 120 kilometrov oddaljeno službo je neživljenjska.

In tu je še nekaj deset prevoznikov, prav tako iz lokalnega okolja, ki so za podjetje DS Smith vozili karton. Ker gre za razmeroma lahek tovor, so njihovi tovornjaki, ki so jih seveda morali kupiti sami, za prevoz kakega težjega tovora neuporabni.

Slabe novice

DS Smith ukinja proizvodnjo v Brestanici, ostajajo podporne službe

V luči težavnih razmer na trgu, ki zahtevajo »preoblikovanje poslovanja za profitabilno rast« (po domače: za večji dobiček), bo torej angleški lastnik, ki je zdaj dobro leto pod streho še večjega, ameriškega velikana International Paper, žrtvoval Brestanico. Z logističnega vidika ga morda celo za silo razumemo, Logatec je vendarle nekoliko bližje avtocesti, menda je tam tudi več prostora za širitev. Dobro, tudi z vidika poslovanja je cilj vendarle nenehna optimizacija in čim večji rezultat pod črto. In, roko na srce, nekaj mu je vendar treba šteti v plus: svojo namero je sporočil sam, brez ovinkarjenja, medtem ko velika večina takšno potezo skuša izpeljati »po tihem«.

Pa vendar, kaj bo sploh še ostalo v tej mali dolini, daleč od ameriških oči? Če ne drugega – zagotovo bo ostalo neizmerno kulturno bogastvo. Tako bogate kulturne dejavnosti, kot smo ji priča v Brestanici in na Senovem, ne srečamo ravno za vsakim vogalom. Toda če služb ne bo, bo vse manj tudi ljudi, ki bi skrbeli za kulturo tega delčka krške občine.

Z druge strani Atlantika se to ne vidi. Za lastnika podjetja z več kot 65.000 zaposlenimi po vsem svetu je stotnija ljudi tam nekje sredi Evrope, v eni od nekdanjih jugoslovanskih republik, le kaplja v morje. Sploh če bo s tem prihranil milijone.