M. L.

Novo ime je dobil del kraja na slovenskem ozemlju. Tisti del, ki je na hrvaški strani meje, je ostal Bregansko selo.

Preimenovanje pa ni moglo spremeniti resnice, da v nekdanjem »selu« in zdajšnji »vasi« živijo isti ljudje. Eden izmed njih je Ivan Bogovčič, slikar ter priznani in večkrat nagrajeni restavrator. Rodil se je leta 1943 v Breganskem selu, in ko se zdaj vrne v rojstni kraj, je v Slovenski vasi.

Spreminjanje sela v vas po mnenju tega častnega občana Občine Brežice niti ni bilo ni bilo potrebno. »Pobudniki so želeli predvsem posloveniti ime selo, misleč, da gre za hrvaško poimenovanje vasi, ker leži ob meji s Hrvaško. Za tiste dni po osamosvojitvi Slovenije se je to mogoče zdelo smiselno in celo nujno.

M. L.

A v Sloveniji imamo nekaj deset vasi, ki v svojem imenu nosijo toponime selo, sela, sele, selca in mogoče še kakšno izpeljanko besede selo, ki je prava slovenska beseda, izhajajoča iz naseljevanja, poseljevanja. Spet na Hrvaškem je kar nekaj vasi v naši bližini in v Istri, ki imajo v svojih imenih besedo vas,« je Ivan Bogovčič zapisal v svoji dokumentarno bogati knjigi Vas s tremi imeni, posvečeni kraju z zdajšnjim imenom Slovenska vas ter ljudem in življenju ob meji na obeh straneh mejne rečice Bregane.

Ne, v Zagrebu pa ne!

Tu ob meji se življenje in človeške usode prepletajo prek rečice Bregane v obe smeri. Ljudje se selijo iz »sela« v »vas« in nasprotno, pogovarjajo se slovensko in hrvaško; vsak razume vsakega, in nikogar od njih ne moti, če posamezne besede z leti zazvenijo za spoznanje bolj v melodiji sosednjega jezika. V tem kulturnem pretakanju nastopijo trenutki, ko se kdo še posebej živo razgovori o svojem nekdanjem življenju nekje drugje, tam, kjer je bil doma najprej. Tak trenutek, če tako rečemo, je bil proti koncu lanskega leta v Samoboru, kjer je skupnost Slovencev v Samoboru pripravila svoje tradicionalno decembrsko srečanje.

M. L.

Tja so prišle tudi Pavla Novak, Ana Rubinić in Marija Baburek. Sosede in prijateljice so, Slovenke ali vsaj slovenskih korenin, zdaj na slovensko stran gledajo »s' druge strane grane«, z druge strani meje, iz Hrvaške, iz Bregane. »Ate je bil Slovenec, doma na Obrežju, mama je bila iz Bregane,« je povedala Ana. Marija je prišla iz takratnega Breganskega sela. Pavla, katere rojstni priimek je bil Škrlec, je bila doma v Brezju pri Veliki Dolini.

Starše so Nemci izgnali, in tako je moralo v tujino tudi pet otrok, ki so se v družini rodili pred vojno. Pavla se je rodila po vrnitvi družine iz izgnanstva, leta 1946. V osnovni šoli na Veliki Dolini je bila odlična učenka. Po končanem osmem razredu bi se rada izučila kakšnega poklica, a družina je živela v pomanjkanju in ni imela denarja za Pavlino nadaljnje šolanje. Nekega dne je v njihovo vas prišel iz Zagreba neki fotograf in se, iščoč naročila za svoje delo, oglasil tudi pri njih doma. Beseda je dala besedo in Pavli so se odprla vrata trgovske šole v Zagrebu. Začela jo je obiskovati. A bolj kot se je oddaljeval prvi šolski dan v zagrebškem velikem mestu, večje je bilo domotožje Pavle iz Brezja pri Veliki Dolini.

V Zagrebu v stanovanju je zdržala dva meseca, potem je povedala, da ne bo več stanovala v Zagrebu. »Kaj bo pa zdaj?« je bila presenečena mama. Odgovor je prišel že naslednji dan. Pavla je od doma iz Brezja šla peš do Bregane, od tam se je z vlakom odpeljala v Zagreb v trgovsko šolo, popoldne se je vrnila v nasprotni smeri. Tako je bilo, dokler ni končala zagrebške trgovske šole. »Zaposlila sem se v Breganskem selu, potem sem delala v Samoboru. Zdaj sem upokojena trideset let,« je povedala Pavla. V Bregani sta si z možem, ki je zdaj žal že pokojni, ustvarila družino, v kateri sta se jima rodila sin in hčerka. Tako je Pavla pognala korenine onkraj navidezne črte, ki tu loči slovenski in hrvaški živelj, a ga nikoli ni ločila v resnici.

M. L.

Melodija Krasa

Črta, čez katero človek stopi v novo, drugačno življenje, ni nikoli predaleč. To ve tudi Roza Hošnjak, rojena Grmek, iz Kobjeglave na Krasu. V Ljubljani, v kateri je končala pedagoško akademijo in se tudi zaposlila, je spoznala svojega bodočega moža. Doma je bil na Hrvaškem blizu Čakovca in z njim se je preselila v Zagreb in po pol leta v Samobor, kjer je Roza delala vse do upokojitve kot vzgojiteljica v njej najljubšem samoborskem vrtcu, ki se zdaj imenuje po Grigorju Vitezu.

»V začetku je šla naša družina v Slovenijo vsako leto po dvakrat ali trikrat. Potem pa vse manj. V Samoboru sem zdaj že leta. Tu sem že več časa, kot sem bila doma v Kobjeglavi. Doma sem bila petnajst let, potem sem bila enajst let v Ljubljani, in ostala sem tukaj. Spraševali so me, kako se počutim tu, kako sem se navadila. Ampak dom je tam, kamor prideš, kjer si ustvariš družino, poženeš korenine in živiš,« se je razgovorila Roza. Zvenela je slovensko, a se je njej sami najbrž zdelo, da ne dovolj. »Že dolgo nisem govorila slovensko, pa se mi zatika. Ampak če bi bila en dan doma v Sloveniji, bi mi šlo čisto gladko,« je rekla kot v opravičilo, in v tem trenutku ji je besede obarvala melodija Krasa.

V obe smeri

Človeka pot pelje tudi v smer, nasprotno opisanim, iz Hrvaške v Slovenijo. To opaža tudi Ivanka Filipan, namestnica predsednika slovenske skupnosti mesta Samobor Gorana Goršeta, ki je bila pred upokojitvijo zaposlena več kot trideset let na slovenskem veleposlaništvu v Zagrebu na konzularnem oddelku. Ker je dejavna tudi v Slovenskem domu v Zagrebu, pozna slovenski kulturni utrip na Hrvaškem v Samoboru in drugje. Mladi na Hrvaškem, npr. v Bregani, Zagrebu in na Reki, se po njenih opažanjih radi učijo slovenščino.

»Mislim, da se tu za slovenski jezik odločajo za to, da lahko gredo potem v srednjo šolo v Brežice in potem na študij v Ljubljano. Podoben interes imajo mladi po mojem na Reki. Veliko jih gre študirati v Slovenijo in jih potem tudi ostane v Sloveniji,« pravi Filipanova. Violinist Vladimir Zlatko Sverak je bil hrvaški dnevni »migrant« v Slovenijo. Iz domačega Samobora je hodil na delo čez mejo; več kot deset let je bil namreč učitelj v Glasbeni šoli Brežice.

Različni so vzgibi za te poti. »Člani slovenske skupnosti Samobor so prišli na Hrvaško, v Samobor, večinoma še v nekdanji državi. Tukaj so ostali zaradi različnih razlogov: poroka, zaposlitev … Življenje nas nosi in končamo marsikje, kjer nismo načrtovali,« Ivanka Filipan pogleda še na svojo samoborsko pot, na katero se je odpravila iz rojstnega mariborskega konca.

Arhiv DL