dolenjska

Huda preizkušnja: Bakterija jima je vzela tri otroke

11.2.2025 | 14:15 |  Neva Železnik / revija Jana
Foto: Mateja J. Potočnik

Najbrž vsi verjamemo tistim, ki pravijo, da kadar umre otrok, se staršem svet dobesedno poruši in ustavi. Bolečina je vedno enako močna in neizrekljiva, pa če gre za spontani splav, če se otroci mrtvi rodijo, umrejo takoj po rojstvu ali pozneje.

Kadar ti umrejo trije otroci zapored, pa so stres, žalost, obup, prejokane noči, samoobtoževanje in celo jeza na boga neizmerni. »Težko je nadaljevati z življenjem, če se ti prihodnost trikrat zapored poruši,« pravi 36-letna Mateja Bartolj, dipl. med. sestra, vodja endoskopij na Kliniki Doktor 24 v Ljubljani, sicer pa doma s Krke pri Ivančni Gorici. Za  revijo Jana  je opisala težko pot do dveh zdravih deklic, ki sta jo prehodila z možem Dejanom.

Travma

Dolgo je trajalo, da je izgubo treh otrok, to strašno travmo, za silo predelala in o tem javno spregovorila. »A prvega splava, Dee in Tea ne bom nikoli pozabila,« nadaljuje in doda, da se praznina ob izgubi otroka nikoli popolnoma ne zapolni. Tudi ljubezen do mrtvih otrok je večna, a drugačna od tiste, ki jo daješ živim, ki jih lahko objameš, poljubiš in se veseliš z njimi, ko rastejo in se razvijajo.

Spomin na njene tri mrtve otroke pa je predvsem boleč. »Zelo hudo je bilo tudi, ker sem imela vedno ogromno mleka v dojkah, otroka, ki bi ga hranila, pestovala, stiskala k sebi in negovala, pa ne. Ostali so mi le solze in obup.«

A namesto da bi ostala doma v bolniškem staležu, je šla vsakič po smrti otroka takoj v službo. »Tam sem se zaposlila in nisem ves čas mislila na svojo nesrečo.« Pa še zelo rada je medicinska sestra. »Uživam pri delu, pomoč ljudem mi največ pomeni.«

Obisk skupnega groba

S hčerkama, sedemletno Lio, ki že drgne šolske klopi, in štiriletno Iso, ki hodi v vrtec, ter možem, ki je laborant na patologiji na Onkološkem inštitutu v Ljubljani, njuna prvorojenca enkrat na mesec skupaj obiščejo v parku Zvončkov na ljubljanskih Žalah. Matejini hčerki vesta, da sta tam pokopana njuna sestrica in bratec. Skupaj jima zapojeta kakšno pesem, zmolita sveti angel, nato skupaj prižgejo svečko.

»Moji trije umrli otroci sta prav tako moji kot hčerki, ki sta na srečo zdravi, čeprav sta se tudi onidve rodili nedonošeni,« pojasni in nam zaupa, da bi vsakič po smrti otroka potrebovala strokovno psihološko podporo in pomoč, a je ni dobila. »Šele po smrti tretjega otroka sem lahko nekajkrat obiskala psihologa v porodnišnici v Ljubljani.«

Videz vara

Na videz velja za močno žensko, v resnici pa so jo tri zaporedne smrti otrok sesule do temeljev. »Izhajam iz verne družine, v cerkvi sem bila vedno zelo dejavna, a po smrti tretjega otroka sem bila zelo jezna tudi na Boga. Zaman sem ga spraševala, kaj hudega sem storila, da mi na dušo nalaga takšno gorje.«

Z njo je trpel tudi njen mož. Na vasi so pogovori o smrti še vedno tabu, zato sta bila med žalovanjem večinoma sama. »Z menoj je trpel le moj razumevajoči in ljubeči mož. Čez dan sva še nekako živela, noči pa so bile hude. Jokala sem, vpila, se jezila, spraševala, kaj bi bilo, če bi  kaj naredila drugače.«

Predvsem pa je tedaj menila, da je žalostna le ona. Ni se zavedala, da je tudi mož v stresu, da tudi on trpi, a mora potlačiti svojo žalost, da je močan za oba. Danes se zaveda, da sta bila oba obupana.

Po razmisleku reče: »Še danes sem hvaležna možu, da je razumel moje vzpone in padce. Da je zdržal.«

Pogled nazaj

Naša sogovornica je najrej končala srednjo zdravstveno šolo v Ljubljani in leta 2012 diplomirala na zdravstveni fakulteti v Ljubljani. Že kot študentka je delala, in sicer kot tehnik v reševalnem vozilu pri podjetju Pacient. Ker je bila prijazna, natančna, vestna in strokovna, so ji ponudili redno zaposlitev v specialističnih ambulantah v takratni kliniki Pacient.

Istega leta, ko se je zaposlila, se je tudi poročila. »Po poročni noči sva se z možem vselila v svojo hišo, ki sva jo gradila in za silo opremila še kot fant in dekle.«

Prva smrt

Ko je prvič zanosila, sta bila presrečna. »Ves čas sem se imenitno počutila, tudi slabo mi ni bilo.« 8. marca leta 2013 je na rednem pregledu pri ginekologu izvedela, da s plodom nekaj ni v redu. Ker je bil mož v službi, jo je na urgenco v Ljubljano peljala bratova zaročenka. Tam so ji povedali, da se otrok ne razvija in da bo potrebna abrazija (čiščenje, strganje maternične votline), ali po domače, da mora splaviti, saj je noseča šele 13 tednov. »Na to, da bom izgubila otroka, še preden se bo rodil, nisem bila pripravljena. Niti nisem izvedela, ali je deček ali deklica. Otroka nisem mogla vzeti v roke, se mu zazreti v obrazek in se posloviti od njega.«

Starši z izgubo ploda svoje ljubezni izgubijo tudi del prihodnosti, ki je nikoli ne bo, razmišlja. »Mama pa izgubi tudi del sebe.«

Druga smrt

Nato sta šla z možem na vse mogoče preglede in zagotovili so jima, da sta popolnoma zdrava. Leta 2014 je ponovno zanosila in redno hodila na preglede v porodnišnico v Ljubljano. V službi je v tem času delala na recepciji, da ji ne bi bilo treba ves dan stati na nogah. V 18. tednu nosečnosti pa ji je, ko je šla doma na stranišče, odtekla voda. »Zgrabila me je panika, poklicala sem rešilca in odpeljal me je v UKC Ljubljana. Bala sem se, da bo spet na vrsti abrazija.«

Ker je bila že odprta, je 17. decembra let 2014 rodila deklico Deo. Bila je mrtva. »Ko je prišel k meni mož, so naju vprašali, ali jo hočeva videti.« Pokimala sta. »Bila je majhna in zelo svetle polti. Poslovila sva se od nje, oba solznih oči.«

Mož jo je tolažil,  da ne more biti huje, kot je … Žal se to ni uresničilo.

Tretja smrt

Preiskave so pokazale, da ima Mateja v sebi bakterijo, ki povzroča prezgodnji porod. Jemala je antibiotike in spet so ji rekli, da je zdrava. Leta 2015 so se ji začeli hudi napadi žolčnih kamnov, a šele po četrtem ultrazvoku trebuha so ugotovili, kaj je narobe, in jo operirali. Konec tega leta je tretjič zanosila. Vso nosečnost je bila v bolniškem staležu in redno hodila na preglede v ljubljansko porodnišnico.

V 22. tednu je doma zakrvavela, šla je v porodnišnico in tam se je izkazalo, da je odprta in bo rodila. Vedela je, da bo otrok morda preživel, če bo imel srečo in dobro nego.

»Ko sem 7. junija leta 2016 rodila, je bil Teo živ in večji, kot naj bi bil za te tedne. Čeprav so storili vse, kar so lahko, mi je po dveh urah umrl na rokah.«

Mleko ji je teklo iz dojk, le otroka, ki bi ga hranila, ni bilo. »Spet sem jokala cele noči, spet sem preklinjala Boga in z žalostjo gledala mamice z otroki v vozičkih.«

Mož jo je opogumljal, da bosta še poskušala priti do otroka.

Novi nosečnosti

Nepričakovano je hitro spet zanosila. »Tudi pri tej nosečnosti sem se dobro počutila in 28. aprila leta 2017, v 36. tednu nosečnosti, se je rodila najina hčerka Lia, ki ima danes sedem let in strastno trenira karate. Težka  je bila 2890 gramov. Bila je nedonošena, a prava lepotica,« se spominja, kako je po petih nesrečnih letih končno postala mama v pravem pomenu besede.

1. junija leta 2020, torej med covidom, je v 30. tednu nosečnosti rodila še Iso, danes navdušeno plesalko. S komaj 1550 grami tež  je bila dva tedna v inkubatorju.  »Na srečo je bila močna in je želela živeti. Bila je prava borka. Jaz pa sem si vsak dan črpala mleko, da je dobivala pravo in najboljšo hrano. Po mesecu dni, ko sva odhajali domov, se je polno dojila, nad čemer so bili tudi v porodnišnici čisto presenečeni.«

Obe hčerki je dojila deset mesecev in danes se jima prav nič ne pozna, da sta bili nedonošeni. »Z možem ju imava strašno rada, priznam pa, da sta zelo živahni in imata ogromno energije.«

Imela je smolo

Sogovornica pravi, da je žalovanje proces, ki zahteva svoj čas, da lahko sprejmemo izgubo in jo predelamo. »Zato je pomembno, da smo potrpežljivi do sebe in partnerja ter si pustimo doživeti bolečino in vse občutke, s katerimi se srečujemo. Včasih pomagajo pogovor, pisanje, slikanje ali izpoved.«

Ko končujeva pogovor, še pove, da ji je osebna zdravnica dala misliti in ji olajšala ranjeno dušo, ko ji je zagotovila, da ni kriva za smrt svojih treh otrok. »Nihče ni kriv. Imela sem le veliko, pravzaprav veliko preveč smole!«

Zaveda se, da izguba otroka včasih povzroči ločitev zakoncev, sproži depresijo, alkoholizem, samomorilnost … »Naju pa so trije angelčki povezali. Spominjava se jih, a ne več s topo bolečino v srcu. O tem je treba govoriti in se zavedati, da čas res celi rane in da je treba pogumno naprej. In naj vam še povem, da se počasi spet vračam k veri in zaupanju v Boga.«

‹ nazaj