bela krajina

Brez slikanja si ne predstavlja življenja

19.12.2024 | 14:40 | Mojca Žnidaršič

Dominik Lozar je tetraplegik, ki je smisel življenja po usodni nesreči našel v slikarstvu. Ko 25-letnik iz Butoraja pri Črnomlju prime čopič z usti, se preseli v svoj svet, svet, ki ga osebnostno izpopolnjuje. Prvo sliko je naslikal avgusta leta 2021, marca 2023 pa že postal štipendist VDMFK, mednarodnega združenja slikarjev, ki slikajo z usti in nogami, s sedežem v Liechtensteinu, kar je veliko priznanje.

Dominik Lozar z mamo Milo (Foto: M. Ž.)

Dominik Lozar z mamo Milo (Foto: M. Ž.)

Nesreča, ki je Dominiku obrnila življenje na glavo, se je zgodila 3. januarja leta 2016. Takrat je bil star komaj 16 let; bil je perspektiven rokometaš, ki sta mu šport in gibanje pomenila vse. Leta 2015 je bil izbran tudi v širši krog nabora za državno reprezentanco. Tistega usodnega nedeljskega dne je zapadlo veliko snega, ki je kar vabil na prosto. Med nedolžno igro pred hišo je skočil preko ograje ter si pri tem zlomil četrto vratno vretence in močno poškodoval hrbtenjačo, zaradi česar je ostal hrom od vratu navzdol. »In tako je tudi ostalo vsa ta leta, nič se ni spremenilo, izboljšalo,« pripoveduje Dominik, ki je kljub vsemu ob veliki in ljubeči podpori družine, staršev ter mlajšega brata in sestre vseskozi ostal pozitivno naravnan; njegova volja do življenja je bila in ostaja zelo velika. Prilagodili so domačo hišo, da se lahko neovirano giba po njej, potrebuje pa 24-urno pomoč, ki mu jo nudijo osebni asistenti, med njimi je tudi njegova mama Mila.

Po letu dni zdravljenja in rehabilitacij se je vrnil v šolo. »Na polovici drugega letnika, tam, kjer sem končal pred poškodbo, sem znova 'sedel' v gimnazijske klopi na Srednji šoli Črnomelj in jo nato v rednem roku, vključno z maturo, tudi uspešno končal. V šoli so mi šli zelo na roko in uredili, da smo z razredom ves pouk imeli v spodnjem nadstropju. Rad imam družbo, tako da sem bil tega zelo vesel. A je bilo na drugi strani tudi zelo naporno,« iskreno prizna Dominik.

Slikanje je postalo njegova strast. (Foto: M. Ž.)

Slikanje je postalo njegova strast. (Foto: M. Ž.)

»Vedno sem si prizadeval, da bi delal enako kot sošolci, da bi bilo čim manj prilagoditev, od začetka si jih sploh nisem želel. Edino, kar je bilo, je, da sem imel podaljšan čas za pisanje testov, odgovore pa sem narekoval spremljevalki oz. pomočnici. Želel sem dokazati sebi in drugim, da zmorem.« In je dokazal. Tudi matematika mu ni povzročala preglavic, pravzaprav je bila še najmanjši problem. Dominik je bil namreč v osnovni šoli državni prvak v hitrem in zanesljivem računanju ter se je udeležil tudi nekaj mednarodnih tekmovanj. »Po končani srednji šoli se za nadaljevanje študija nisem odločil. Vzel sem si čas za razmišljanje, kaj bi lahko počel v nadaljnjem življenju.«

SLIKARSTVO IN HITROPOTEZNI ŠAH

Na obnovitveni rehabilitaciji v Pacugu, kamor redno hodi vsako leto, je leta 2019 spoznal šahiste. »Šah mi je bil takoj všeč in je postal moj velik hobi. Igram ga vsak dan, ob četrtkih se nas na šahu od deset do petnajst zbere v Hiši sadeži družbe v Črnomlju. Hodim na turnirje, tudi mednarodne, ki potekajo pod okriljem Zveze paraplegikov Slovenije in ki jih navadno gosti Semič. A rezultat ni najpomembnejši, bolj šteje to, da odigramo nekaj partij, se pogovorimo, izmenjamo izkušnje in se družimo,« pove.

Na letošnjem 13. mednarodnem tekmovanju v  hitropoteznem šahu, ki je potekalo v Kulturnem centru Semič, je  slovenska ekipa zasedla 3. mesto. Na levi poleg Dominika je Vojko  Gašperut. (Foto: spletna stran Zveze paraplegikov Slovenije)

Na letošnjem 13. mednarodnem tekmovanju v hitropoteznem šahu, ki je potekalo v Kulturnem centru Semič, je slovenska ekipa zasedla 3. mesto. Na levi poleg Dominika je Vojko Gašperut. (Foto: spletna stran Zveze paraplegikov Slovenije)

O slikanju z usti je prvič slišal poleti leta 2017, ko je počitnice preživljal v apartmaju Društva paraplegikov Dolenjske in Bele krajine, katerega član je. »Obiskal me je starejši gospod, Vojko Gašperut (slika že več kot 50 let in je eden najuspešnejših slikarjev sveta, ki slikajo z usti, op. a.), in mi začel razlagati o slikanju z usti. Takoj sem mu odvrnil, da me ne zanima in da najverjetneje ne bom nikoli slikal. A je vztrajal in me prepričeval, da naj poskusim. In sem zaradi ljubega miru rekel, da bom. Minilo je leto in tako sem na obnovitveni rehabilitaciji srečal Benjamina Žnidaršiča, še enega priznanega slovenskega slikarja z usti, ki me je prav tako nagovarjal, da poskusim, a je dobil enak odgovor. In tudi vsi drugi, ki so me spodbujali k temu,« spomine obuja Dominik.

Potem ko je spoznal in obiskal zdaj že pokojnega Gregorja Janežiča, ki je začel slikati precej pozno, se je nekoliko omehčal, prelomnica pa je bila likovna delavnica v Novem mestu leta 2021, na katero sta bila povabljena tudi Janežičeva starša. »Prinesla sta njegovo stojalo, ki sem ga dobil jaz, in takrat sem si obljubil, da primem čopič v usta in začnem. Začel sem s preprostimi slikami za začetnike, posnetke našel na internetu in posnemal korak za korakom, da sem osvojil fino motoriko. Iz slike v sliko sem napredoval, dobival sem občutek in mehkobo v gibih. Moj mentor in kritik je bil Gašperut. Da mi je mesto v slikarstvu, sem dokončno spoznal, ko je komentiral sliko breze, ki sem mu jo poslal, rekoč: 'Edina napaka na tej sliki je, da nisem podpisan jaz. Te besede si bom zapomnil za vse življenje. Vseskozi se učim in napredujem, rad se udeležujem likovnih delavnic, ki jih je kar precej, in nadvse uživam,« zaneseno pripoveduje Dominik.

Slika v tehniki akril na platno, najraje naravo, tudi tihožitja, portret pa bo še prišel na vrsto. Lani konec leta so mu doma uredili tudi atelje na terasi, ki je niso veliko uporabljali. »V strop smo naredili luknjo in postavili improvizirano dvigalo iz viličarja. Tako imam svoj prostor, da ne motim drugih in da drugi ne motijo mene. Imam tudi novo slikarsko stojalo z motorčki, ki zelo olajša slikanje in omogoča, da se lotim tudi večjih formatov,« je zadovoljen. Za njim je že več skupinskih razstav, ravno jutri, 13. decembra, bo v Logatcu odprtje likovne razstave slikarjev, ki slikajo z usti ali nogami, dvakrat je razstavljal tudi samostojno.

ŽELI VIDETI DONČIČA V AKCIJI

Šport ima še vedno posebno mesto v njegovem srcu, le da je zdaj samo navdušen gledalec v živo in po televiziji, po kateri pa dejansko spremlja ves šport, v katerem tekmujejo Slovenci. »Sem velik ljubitelj Luke Dončiča, tako da ponoči gledam tekme NBA. Z družino načrtujemo, da bi šli marca prihodnje leto na eno izmed njegovih tekem v Ameriko. Upamo, da se bo vse izteklo, kot si želimo, saj je veliko organizacije in papirologije za invalida, kot sem sam. Ne morem sedeti na avionskih sedežih, tako dolgo tudi zelo težko na vozičku, menda pa obstaja možnost, da bi lahko ležal na bolniški postelji. Pa tudi ko prideš tja, potrebuješ kombi, prilagojen za voziček, pa prilagojeno hotelsko sobo … Je kar zalogaj, ampak upamo, da nam bo uspelo,« o svoji veliki želji pove Dominik.

Ogled tekme bi združili z obiskom njegove babice in tete, v Ameriki namreč od leta 1997 živita Milina mama in sestra, tja so prišle kot begunke iz Bosne in Hercegovine.

AMBASADOR SHAREPLANICA

Dominik je bil letos skupaj z Igorjem Mikičem  (desno) ambasador projekta SharePlanica.si, na levi Dominikov oče  Boris. (Foto: osebni arhiv)

Dominik je bil letos skupaj z Igorjem Mikičem (desno) ambasador projekta SharePlanica.si, na levi Dominikov oče Boris. (Foto: osebni arhiv)

In če smo že pri športu, naj dodamo, da je bil Dominik letos skupaj z Igorjem Mikičem ambasador projekta SharePlanica.si, platforme za prevoze, ki je spodbujala k vključevanju invalidov v družbo. Okoli 250 invalidom in njihovim spremljevalcem so ljudje z vseh koncev Slovenije ponudili prevoz na nepozabno doživetje v dolino pod Poncami. »Za vse, ki so se dogodka udeležili prek platforme, so bila organizirana parkirišča in tribune, prilagojene potrebam invalidov. Bilo je res nepozabno. Seveda pa je bila super izkušnja tudi sama priprava in snemanje promocijskega gradiva. Bilo je nekaj novega zame, saj sem bil zunaj svoje cone udobja,« je navdušen. Izjemnost projekta so prepoznali tudi na festivalu Anthem Awards v New Yorku, ki je med 2.300 prijavljenimi deli iz 34 držav prejel štiri zlate nagrade.

Eno izmed Dominikovih tihožitij (Foto: M. Ž.)

Eno izmed Dominikovih tihožitij (Foto: M. Ž.)

‹ nazaj

Komentiraj prispevek

Za komentiranje tega članka morate biti prijavljeni.

Prijava