Primož Lavre

Pogovor z duhovnikom Karlom Geržanom o izzivih vzgoje, ljubezni z mejami, Bogu, inteligencah otrok in spoštovanju v današnji družbi

Dobila sva se v Osnovni šoli Jela Janežiča v Škofji Loki, šoli za otroke s posebnimi potrebami, kjer je imel predavanje za učitelje in učiteljice. No, večinoma so iz predavalnice prihajale učiteljice. Zato sva pogovor začela z vprašanjem, zakaj so ga povabile na šolo, o čem jim je govoril. Karel je še vedno aktiven duhovnik, ima še malo do »penzije«. Ker še ni v najboljšem zdravstvenem stanju, ga je na predavanje pripeljal sosed in prijatelj. Ki je pozorno poslušal najin pogovor, da bi se kaj »naučil«, saj tudi on piše za lokalni časopis. Pogovarjati se s Karlom sploh ni težko. Besede mu tečejo z jezika, gladko in hitro, komaj mu slediš.

Danes so vas na tej šoli poslušale same ženske, o čem ste jim predavali, govorili, zakaj so vas povabile?

Povabile so me preprosto zato, da bi skupaj razmišljali o tem, kako v sedanjem času, v izzivih sedanjega časa opravljati poslanstvo njih konkretno, torej učiteljic. Izhajali smo iz osnovnega pristopa, ne samo učiteljev do učencev, predvsem staršev, da svojim otrokom, kljub brezmejni ljubezni, postavimo jasne meje. V ljubezni odpremo svojo notranjo resničnost, in če tisti, ki mu odpremo srce, ni poosebil spoštljivosti, pravičnosti in odgovornosti, potem smo ranjeni. Preden bomo drug drugemu odprli srce, se prepričajmo, ali je tisti, ki mu bomo odprli srce, spoštljiv, ali je poosebil spoštljivost, pravičnost, odgovornost. Seveda pa moramo pri tem tudi samega sebe vedno znova preizpraševati, ali sem v odnosu do bližnjega dovolj spoštljiv, pravičen in odgovoren.

Mislim, da je spoštljiv odnos v današnji družbi zares velika težava.

Se strinjam. Druga stvar, o kateri smo govorili v sklopu brezmejne ljubezni, pa je bila, da ni bolj ali manj vrednih otrok, ampak je vsak vreden v koktajlu njemu danih inteligenc. Ne obstaja samo racionalna inteligenca, je tudi odnosna, čustvena, duhovna, intuitivna, praktična inteligenca. Inteligenc je cel kup in vsak otrok ima njemu dane talente. Te lažje opazijo in ozavestijo starši kot učitelji in ovrednotijo otroka v tem, kar je njemu dano, in tam, kjer zmore, tam ga je treba spodbuditi, kjer pa je bolj šibek, ga je pa pomembno in treba podpreti.

Primož Lavre

Zdi se mi, da se starši pri tem izgovarjajo na učitelje in nasprotno.

6. decembra smo praznovali 250 let, odkar je bila uvedena šolska obveznost. Problem šolske obveznosti je v konceptu. Bogu hvala, da imamo šolo, da imamo tudi obveznost, ampak vedno, ko je nekaj zastonj in obvezno, je pomembno preveriti, ali ni zadaj tudi kaj problematičnega. Vedno, ko ti nekdo nekaj ponuja zastonj in je obvezno, mora zagoreti rdeča opozorilna lučka. In problem je ravno v konceptu. Odtujili so nas od celostne inteligence, iz srca so nas izgnali v glavo, to pa je lahko zelo usodno.

Zakaj, s kakšnim namenom?

Zakaj se je to zgodilo, sprašujete? Angleški filozof John Locke razmišlja, da monarh, vladar, res ni bolj vreden od drugih ljudi, torej se začne izgubljati slepo zaupanje, da je vladar od Boga poslan, pa naj bo kakršenkoli že. Potem sicer Voltaire govori, da bo prebujena misel dejansko rezervirana za izbrance, ne za neke čevljarje. Rousseau pa že vidi, da se misel preprosto prebuja in prebujene misli ni bilo več mogoče ustaviti. Zato so poiskali rešitev v tem, da se misel kanalizira. Opat avguštinskega samostana v Sagnu v Šleziji Johann Ignaz von Felbiger, ki je pred tem napisal šlezijski katekizem, napiše koncept za šolsko obveznost, ta koncept pa je katekizemski. Tako kot predte v cerkvi postavijo duhovnika in on ve, kaj je resnica, in ti lahko samo to ponoviš, slepo ponoviš, torej gre za dogmatizem, tako postavijo predte v šoli avtoriteto in ti dejansko lahko samo ponoviš, kaj ti avtoriteta pove, in si za to nagrajen.

In tako je v našem šolstvu še danes, kajne? Spomnim se, da mi je pokojni profesor Aleš Debeljak pripovedoval, kako so na ameriških univerzah študente vedno spraševali po njihovem mnenju, jih spodbujali h kritičnemu razmišljanju.

Izgublja se moč kreativne misli oziroma se izgublja moč, da bi bila ta misel posvečena tudi z odnosnostjo. Misel mora biti posvečena, nevronov nimamo samo v glavi, imamo jih tudi v srcu in v črevesju. Prebuja se uvid, da bo treba ovrednotiti slehernika na področju njemu danih talentov in ga spodbujati k njihovemu razvoju. Kar zmoreš, to moraš. Ob tem pa je pomembna vzgoja za medsebojno sodelovanje in dopolnjevanje. Izključevalna tekmovalnost, ki smo ji priča, je za žlahtno sobivanje nedopustna. Poglejte že na primer koncept igre med dvema ognjema, menda je zdaj že igra med štirimi ognji, ko avtoriteta razdeli skupnost na dva pola in ju usmeri v medsebojno zbijanje. Tako dejansko vnese, legalizira koncept zbijanja, potem pride pobijanje in potem postane samoumevno nekaj, kar ne bi smelo biti dopustno, da človek ubije človeka. Že Platon je rekel, pazite, kakšne zgodbe govorite otrokom, ker so v njih zakodirani miselni vzorci, igra pa je udejanjen, legaliziran miselni vzorec. In če je ta problematičen, ni dopusten. Nimam nič proti nogometu, da ne bom napačno razumljen, ampak pred prenosom nogometne tekme bi moralo pisati tako, kot piše na škatlici za cigarete, minister za zdravje opozarja, da kajenje škoduje vašemu zdravju. Vreden bi bil napis: minister za sodelovanje opozarja, da lahko ogled te igre dvobojevanja usodno poškoduje vaš miselni vzorec.

Primož Lavre

Omenili ste zgodbe, pravljice, ki so zares skoraj vse po vrsti zelo krute. In se nam vtisnejo v našo podzavest od otroštva.

Pravljica te postavi v realnost časa in prostora življenja, kjer se soočamo tako z dobrim kot tudi s hudim. Vendar pa so ljudske pravljice zastavljene tako, da dobro na koncu zmaga. Pomembna je pozitivna vizija.

Prebrala sem vašo knjigo Mir. Najbolj zanimivo se mi je zdelo, da vaši starši niso bili verni in ste jih z odločitvijo, da postanete duhovnik, šokirali, spravili v jezo.

Dejansko so trpeli, ja, to ni bila jeza, ampak je bila ena silna prizadetost, globoko razočaranje. Otrok se odloči za nekaj, česar ti sploh ne razumeš oziroma kar je v tvojem pojmovanju že preživeto, zahojeno. In on gre v nekaj takega, kar je zate težko sprejemljivo, nelogično. Ampak veličina mojih staršev je bila v tem, da so mi dopustili mojo pot, tudi če bi se zmotil, me bo že življenje izučilo. Najslabše bi bilo, če bi rekli, mi vemo, kaj je za Karla dobro, in mu preprečimo, da ne bo naredil napake. Ne, ti moraš otroku dopustiti njegovo pot. Saj mu poveš, saj si mu vzor, ampak nazadnje pa lahko šola in starši lahko samo svetujejo, ti pa se odločiš po svoje. Tudi mene je najbolj izučilo življenje, naredil sem kar nekaj neumnosti, pa kaj potem, nič hudega. Pomembno je, da sem se ob tem kaj izučil. Šola uči, življenje pa izuči.

Vam je kdaj žal, da ste šli po tej poti? V cerkveni instituciji ste izstopali, želeli ste živeti in delovati drugače, kot je pri njej običajno. Želeli ste preprosto življenje brez bogatije, biti čim več med ljudmi. Tega vaši nadrejeni niso razumeli, odobravali. Prehodili ste kar težko pot. Plačali visoko ceno.

Jaz sem za institucije, ki ukalupljajo, vedno problem. Institucije, ki želijo imeti pridne, to pa pomeni za institucijo prilagojene, podrejene. Zame je boljša beseda kot »priden« beseda odgovoren. Moraš biti odgovoren, s tem, da si v sozvočju s svojo vestjo, seveda nimaš pravice kogarkoli prizadeti, raniti, biti samovoljen v negativnem pomenu, moraš pa imeti svojo voljo, nihče ne sme tvojega življenja zadušiti. Kajti Bog me vodi sproti, zato ohranjam z njim duhovni odnos, to je zame nekaj najlepšega, kar zaznavam. Glejte, beseda bog je gotovo v zgodovini najbolj zlorabljena, ampak to, kar imenujemo Bog in je ljubezen, me dejansko vodi vsak dan sproti, da živim poslanstvo, ki mi je sproti dano, saj neka temeljna usmeritev je, ampak se pa odpira vsak dan sproti. Meni je prav ta živi odnos s svetim najbolj pomagal, da sem prišel nazaj k samemu sebi.

Torej biti priden ni vedno najbolje. Sploh ko iščeš svojo pot.

Starši želijo otroku samo dobro, a mu kar naprej govorijo predvsem to, kar ni dobro, in potem si ti dejansko pozoren na to, kar še ni čisto tako, kot bi moralo biti, ker še ne ustrezaš. In tako številni otroci postanejo igralci pričakovanj staršev, ker so potem na za to nagrajeni kot vredni. Tudi jaz sem se od svoje izvirnosti zelo odtujil, ker sem hotel pač ustrezati. V vsakem izmed nas je želja, da bi bil potrjen. Ko pa sem vstopil v duhovno obnebje svetega, sem zaznal neko pretresljivo lepoto, da me On, ki je ljubezen, išče v srčiki moje biti in me obuja nazaj k meni samemu. Nazaj k samemu sebi sem prišel, ko sem vstopil v obnebje duha. V tej prebujenosti pa osebno poslanstvo ni nujno skladno s pričakovanji staršev ali institucij, še zlasti v njihovi manipulativnosti.

Zanima me, kako si vi predstavljate Boga, v kakšni podobi? Ste ga našli, kako ste ga začutili, kje, kako vam je, ali ste se kaj z njim, ne vem, pogovarjali?

Glejte. On, ki je nad vsem, se je zaradi naše stvarnosti približal človeku na človeku dojemljiv način, zato v Jezusu kot osebi. Ampak to je za človeka dojemljiv pristop svetega, božjega. Za to, kar je Bog v svoji srčiki, pa moraš vstopiti v izkustvo. Zame je Bog odrešujoče izkustvo, fantastično izkustvo, duhovno izkustvo, ker je v njem vedno umiritev, potešitev, v bistvu pa najdenje samega sebe. Kot je rekel Hafis: »Bog se je skril v vsakem izmed nas, da bi bili med seboj dopolnjujoči, sodelujoči, predvsem pa igrivi.«

Nekateri pravijo, da intelektualec ne more biti veren, verujoč, da ne more verovati v nekaj, česar ni, kar ne obstaja, kar ni znanstveno potrjeno. Kakšen je vaš »zagovor«, vi ste vendarle intelektualec, a verujete.

Intelektualec ne more biti veren, kot ste vi rekli, v tem pomenu, da bi slepo verjel, veroval v nekaj, kar mu nekdo predpisuje. To so zanj samo miselna izhodišča, miselni izzivi, ampak on vedno znova preverja, ne le z intelektom razuma, za to, kar je nadrazumsko, uporabi intelekt duha. Nimamo samo zunanjega tipa preverjanja, ampak imamo tudi duhovnega, in ko intelektualec v tistem, kar imenujemo Bog, zazna potešitev, zazna odnos, dejansko sprejme, zaživi ob tej racionalni inteligentnosti tudi duhovno inteligenco. Mi lahko racionalno dvomimo o Bogu, ampak globina našega duha ga išče in najde to, kar imenujemo Bog, in najde v njem potešitev, umiritev, najde v njem delček samega sebe, oziroma Sveto najde v nas odsev tega, kar je On sam.

Zakaj ste se odločili za krščanskega boga?

Ker sem rojen v tem kulturnem obnebju. Če bi bil rojen v svetu islama, bi bil verjetno derviš, če bi bil rojen tam nekje v svetu budizma, bi bil verjetno budistični menih, ampak bi prav tako živel svojo duhovno razsežnost. Mi se lahko razločujemo na ravni religije, na ravni duha je pa sveta enost, tam je pa vse v ljubezni, in če ni v ljubezni, ne more biti v tako imenovanem bogu, potem je to zlagano, kajti religije nam morajo pomagati, da vstopimo v svet duha. Če nam religije ne pomagajo, da vstopimo v svet duha, ampak so razlog, so vir razločevanja v smislu izključevanja, so lahko smrtno nevarne. Vemo, kaj se je dogajalo po razpadu Jugoslavije, ko so se pravoslavni in katoliki, vsi v imenu Boga, ravno na ravni religije razlikovali in tudi med seboj, ne bom rekel samo izključevali, ampak pobijali. Politika lahko zelo zlorabi religijo, religija se mora vedno zavedati te možnosti zlorabe in narediti vse, da ne bo orodje zlorabe razločevanja, ampak na ravni duha medsebojnega povezovanja. Apostol Janez je zapisal: »Bog je ljubezen.« in samo naše življenje v ljubeči povezanosti, ko znamo raznolikost povezovati v dopolnjevanje in sodelovanje in se med seboj bogatiti v spoštljivosti in ljubezni, je dokaz, da smo v njem. In to je edini dokaz, drugače nismo v Bogu, smo zgolj v formi, smo zgolj v religiji. To pa še zdaleč ne zadostuje oziroma je lahko celo nevarno in usodno.

Kakšen je danes položaj religije v Sloveniji, pa politike, kako in koliko se cerkev vtika v politiko in nasprotno?

Cerkev se ne bi smela nikoli vtikati v politiko, predvsem pa ne bi smela biti na eni strani zoper drugo stran. Cerkev lahko zagovarja vrednote za žlahtno v človečnosti, tisti trenutek, ko postane pol razlikovanja, torej če si v cerkvi, spadaš na eno stran, pa je lahko to zelo usodno. Naša zgodovina nam govori o usodnosti tega. Verjamem, da cerkev vzorcev, ki so pripeljali do usodnosti v preteklosti, ne bo ponavljala. Lahko govori o vrednotah, o tem, kaj je sveto, nikoli pa se ni dobro identificirati z eno stranjo. Žal danes številni identificirajo cerkev z eno stranjo, ko pa je cerkev dejansko vir polarizacije, morajo zagoreti vse alarmne lučke.

Nadaljevanje prispevka preberite na Svet24.