bela krajina

Ob rojstvu velika 35 cm in težka kilogram

29.11.2024 | 14:20 | Mojca Žnidaršič, foto: osebni arhiv

95 dni je naslov knjige Semičanke Elizabete Hudak in toliko časa je njena Nika preživela v inkubatorju in bolnišnični negi v Univerzitetnem kliničnem centru Maribor. Nika je na svet prišla tri mesece prezgodaj, ob rojstvu je bila velika le 35 centimetrov in težka 1.015 gramov. Ta drobcena deklica se je kot lev borila za življenje, z njo tudi starša, mamica Elizabeta in očka Matic Lozar, danes pa je navihana in zgovorna triletnica, ki rada poje, pleše in hodi v vrtec. Je sonček mlade družine in njenih starih staršev.

Srečna družinica – Elizabeta, Nika in Matic

»Bil je četrtek, 7. oktobra leta 2021. Bila sem v šestem mesecu nosečnosti. Delala sem od doma in kar naenkrat začutila zelo močne bolečine, začela se je krvavitev. Takoj sem poklicala v Novo mesto na ginekologijo, na kateri so mi rekli, da moram takoj priti, saj je mogoče, da se je lahko začel porod. Kakšen porod?! To ni mogoče! Še tri mesece imam za donositi! Na srečo je bil Matic doma in hitro sva se odpravila proti Novemu mestu. Vožnja je trajala približno 30 minut, a meni se je zdela kot peturna vožnja. Ko sva prispela, me je ginekologinja dala na stol, pogledala in rekla: 'Treba je roditi'. In od tu naprej nisem bila več zmožna kar koli izustiti. Med pripravo na porod sem slišala, da bo urgentni carski rez, ker je bila Nika prečno ležeča. Ko so me pripravljali, je bila bolečina še močnejša in želela sem si samo, da me že uspavajo in naredijo svoje,« se spominja 32-letna Elizabeta.

KAKO LEPO PUNČKO IMAVA

Ko so jo zbujali, si je želela le vedeti, kako je z otrokom. »Je, preživela je. Ime sva ji dala Nika. Povedali so mi, da smo prišli zadnji čas, da sva obe preživeli. Nikoli ne bom pozabila Matičevih besed, ki je lahko videl Niko pred odhodom v UKC Maribor: 'Veš, kako lepo punčko imava!'. Besede, ki bodo v srcu zapisane za vedno. Pokazal mi je tudi Nikino sliko. Sama te lepote sicer nisem bila zmožna videti, videla sem svojo hčer, ki je bila priklopljena na vse mogoče cevke in kanale. Bila je vsa modra, saj je bila dolgo časa brez kisika. V meni sta se zbujali še večja skrb in žalost, porajala številna vprašanja, predvsem pa me je preveval tisti občutek nemoči, ko ne moreš pomagati svojemu otroku, a bi naredil zanj vse. Od tega dne se je začela borba z mislimi in za preživetje,« pripoveduje.

Vzrok za prezgodnji porod je bila abrubcija placente oz. luščenje posteljice. Zakaj je do tega prišlo, niso nikoli odkrili, kar nekaj časa pa je trajalo, da se je Elizabeta znebila občutke krivde, da je ona nekaj naredila narobe. Nosečnost je potekala v najlepšem redu, še tri dni pred prezgodnjim rojstvom je šla na 3D-ultrazvok in je bilo vse tako, kot mora biti. »Nazadnje je odgovor na ta zakaj prišel sam po sebi – Nika je prišla na svet, da dokaže, da so čudeži še mogoči in da še obstajajo,« je prepričana Elizabeta. »Hčerki sva res dala pravo ime, Nika je grška boginja zmage in nedonošeni otroci so res pravi borci!« Ob tem doda, da je Nika sodila med ekstremno nedonošene, to so otroci, ki so rojeni pred 29. tednom nosečnosti, ona pa je bila rojena v 26. tednu. Sicer so nedonošenčki vsi, ki so bili rojeni pred 37. tednom nosečnosti, zmerni so tisti, rojeni med 34. in 37. tednom, zelo nedonošeni pa med 29. in 34. tednom.

Prvo kengurujčkanje

ZARADI COVIDA 15-MINUTNI OBISKI

Elizabeta je bila v porodnišnici štiri dni. »Bilo je grozno, ne samo zaradi fizičnih bolečin, ampak predvsem zaradi psihičnih. Slišala sem druge mamice in otroke, sama pa Nike nisem mogla ne videti ne objeti. Nato sem okrevala doma pri starših, kamor sva se z Maticem preselila za nekaj časa, saj sem izgubila veliko krvi.« Deseti dan je končno dobila zeleno luč, da gre lahko v Maribor. »To je bil zelo lep, poseben dan. Zdi se mi, da sem nanj čakala celo večnost. Hodila sem proti njeni sobi, v kateri je bila v inkubatorju. Ko sem jo zagledala, so se mi samo vlile solze. Solze sreče in hkrati nemoči. Končno sem zbrala moč, da sem jo ogovorila, in kar naenkrat je začel piskati monitor, zasvetile so lučke … Ustrašila sem se, kaj zdaj to pomeni, a je me Nikina sobna medicinska sestra takoj pomirila, da je vse to piskanje normalno in da je verjetno prepoznala moj glas, ki se ga spomni iz maternice. Moja punčka me je pozdravila,« pripoveduje s tresočim glasom. Sestra ji odprla tudi inkubator, da se je lahko prvič dotaknila svoje deklice. To so bili trenutki, ki se jih ne da opisati z besedami.

Dnevi in tedni, ki so sledili, so se vlekli kot leta. Zaradi korone so bili obiski omejeni, na voljo sta skupaj z Maticem imela le 30 minut, v obe smeri pa sta vozila slabih šest ur, pred vsakim obiskom sta morala opraviti tudi test na covid. »Naporno, ampak vredno! Najlepše pa je bilo za božič, ko smo bili lahko prvič skupaj vsi trije, prav tako za novo leto. Organizirala sva si tudi podaljšane vikende po hotelih. Žal pa zaradi širjenja korone nisem mogla dobiti v bolnišnici ležišča v sobi za mamice. Saj sem razumela, da je šlo za dobrobit teh malih borcev za življenje, a je bilo res težko. Sicer sva lahko vsak dan poklicala po telefonu.«

KRVAVITVE, INFEKCIJE …

A prava junakinja je bila Nika. Kmalu po rojstvu je imela možganske krvavitve, krvavitve iz pljuč, pozneje tudi različne infekcije, možnost slepote, potrebovala je klizmico za odvajanje blata … Imela je boljše in slabše dni, po enem mesecu pa ji je zdravnica po telefonu dejala, da je Nika stabilna in da zdaj že lahko govorijo, da je iz najhujšega. »Seveda so bila tudi po tem klicu nihanja, a sem čutila, da bo vse dobro. Kmalu sva imeli tudi prvo kengurujčkanje. Pestovanja je bilo vse več in tudi Nika je napredovala. Ni več potrebovala kisika, začela je samostojno dihati, se hraniti in tako je počasi napočil čas, da pride domov. Pred odhodom domov so me sprejeli na oddelek za dober teden dni, me naučili rokovanja in podali pomembne informacije, kako ravnati,« pripoveduje Elizabeta.

Nika z mamičino knjigo

Nika je domov prišla 10. januarja, dan prej pa je sicer Elizabeta imela rok poroda. Po prihodu so začeli obiskovati različne specialiste – nevrologa, pulmologa, kardiologa, okulista …, ki Niko natančno spremljajo, dobro leto je prejemala tudi zdravilo proti osteoporozi. »Danes je Nika v redu, za zdaj ni nobenih posledic v duševnem ali gibalnem razvoju, razen hoje po prstih, kar rešujemo z obiskovanjem rehabilitacijskega centra Soča in razvojne ambulante v Novem mestu. Prejela je ortoze, opornice, da se nauči pravilne hoje, ki jih rada nosi. Prepričani smo, da se bo tudi to uredilo,« je srečna Elizabeta.

KNJIGA KOT POMOČ STARŠEM

Knjiga, ki jo je izdalo Kulturno-umetniško društvo Jože Mihelčič iz Semiča in je bila pred kratkim predstavljena v semiškem kulturnem centru, predstavlja Elizabetino samorefleksijo, izkušnje in preizkušnje, dogodke ter Nikina zdravstvena stanja v bolnišnici in po prihodu domov. »Nisem imela namena napisati zgodbe v tej obliki, a je nastala sama, ko sem začela pisati. Lažje je bilo izliti čustva na papir. Tako sem izkušnjo dodatno predelala in videla stvari tudi v drugačni, bolj optimistični luči. O nedonošenosti, dokler me o njej ni poučilo življenje, nisem vedela ničesar. Zato je namen te knjige pomagati staršem in njihovim bližnjim, ki se znajdejo v podobni situaciji. Tudi sama sem iskala podobne zgodbe, da bi mi pomagale, a jih skoraj ni bilo,« pove.

Sprva je bilo zapisano namenjeno Niki, da si bo lahko nekoč prebrala, kako pogumna je bila in kaj vse je premagala. Da pa je zagledalo luč sveta v knjižni obliki, pa je zasluga nekaj njenih prijateljic, ki so menile, da bodo lahko njihove izkušnje še kako dobrodošle tudi drugim. In prav so imele. »Odzivi so izjemni, pozitivni. Kličejo me mamice in se mi zahvaljujejo za dragocene informacije, pa tudi sorodniki, ki bi želeli prebrati, s čim se spopada hčerka, sestra ali teta …,« zadovoljno pripoveduje Elizabeta Hudak, po izobrazbi magistra socialnega dela. V mesecu dni, odkar je knjiga izšla v 450 izvodih, jih je ostalo le še okoli 200, 30 so jih podarili tudi UKC Maribor.

Ob koncu se sogovornica iz srca zahvaljuje vsem, ki so ji stali ob strani. V prvi vrsti seveda ljubečemu parterju Maticu, ki je bil, kot je dejala, že od prvega trenutka močen; verjel je, da bo Nika zmagovalka, in ji nudil vso oporo, ki jo je potrebovala. Tu so tudi njeni starši in brat Miha, njegovo dekle Ana, ki je pred odhodom v vrtec nekaj mesecev skrbela za Niko, da se je lahko vrnila v službo, pa prijateljica Maja, ki ima podobno izkušnjo s svojim sinom in je dobro vedela, kaj prestaja, in ne nazadnje vsemu zdravstvenemu osebju, ki so in še skrbijo za Niko. »Vsaka izkušnja, slaba ali dobra, nas uči za naprej, da postanemo močnejši in zaupamo vase. Upam, da bo vsem naša zgodba v pomoč,« še pristavi.

Iz tiskane številke Dolenjskega lista

‹ nazaj