bela krajina

Jakobina Pahor Pugelj, učiteljica: »Edini poklic, za katerega sem se odločila«

29.10.2024 | 19:30 | Milan Glavonjić

Enajst uglednih Metličanov s prvopodpisanim Antonom Černičem je za prejemnico plakete Občine Metlika za leto 2024 občinskemu svetu predlagalo sosedo, znan obraz skupnosti, vsestransko 80-letno upokojeno učiteljico Jakobino Pahor Pugelj. V priloženi pregledni biografiji med drugim preberemo, da je bila pri vsem, kar je počela, zelo spoštovana in cenjena, s svojim zgledom pa je pokazala, kako pomembno je ceniti lastne korenine.

Jakobina Pahor Pugelj, učiteljica: »Edini poklic, za katerega sem se odločila«

Tako kot njena mama, ki je bila učiteljica strokovnih del, se je tudi Jakobina, rojena v Metliki, s kovčkom in z napotki staršev, da je treba knjigo vzeti v roke in spoštovati starejše, podala onkraj Gorjancev, v Novo mesto, kjer je leta 1963 v generaciji 48 sošolcev končala učiteljišče. »To je bil edini poklic, za katerega sem se odločila.«

Na službo ji ni bilo treba dolgo čakati, saj je prve dve leti poučevala v Adlešičih, kjer je bila samostojna osemletka. Pravi, da danes nihče ne bi poučeval tako, kot so takrat. Bili so časi brez sodobnih tehnologij, ko so bile table, kreda, zvezki in knjige glavni učni pripomočki. Možnosti za sodelovalno učenje in kreativno izražanje so bile bolj omejene, a so s predanostjo in z inovativnostjo učitelji uspeli navduševati učence za novo znanje, se spominja, pa tudi, da so bile vasi polne otrok, ki so trumoma, pogosto v uniforme oblečeni, s spoštovanjem romali k pouku, tudi od daleč. »Poučevala sem kombinacijo 1. in 2. razreda, skupaj je bilo kar 42 otrok. Danes jih je toliko v devetletki v nekaterih podeželskih osnovnih šolah,« je primerjava, ki jo nekoliko žalosti.

Selitev v Semič je bila zanjo nov izziv, leta 1971 pa so jo predstavili učencem podružnice v Božakovem, kjer je poučevala v kombinaciji 1. in 2. razreda ter 3. in 4. razreda. Prvo polletje je, ker je bila kolegica na porodniškem dopustu, učila kar sama. »Po treh premestitvah v osmih letih si nisem mislila, da bom od leta 1972 pa vse do upokojitve na OŠ Metlika poučevala matematiko in spoznavanje narave v petem razredu.«

Kot edina in prva mentorica je v okviru interesne dejavnosti prevzela vodenje šolske hranilnice, vodila je tudi krožek ročnih del, pri katerem je predvsem dekleta učila raznih spretnosti. Nekatere so vezle belokranjske vzorce, druge pa so se učile plesti. Bile so zelo uspešne, nekatere to še danes nadaljujejo. Ta ročna dela so dragocene dejavnosti, ki pri mladih razvijajo potrpežljivost, natančnost, vztrajnost in ustvarjalno reševanje problemov. Poleg tega so lahko sproščajoča in terapevtska. Hkrati se je ohranjala tradicija in prenašala na mlajše rodove. »Če pogledam današnji čas, lahko rečem, da bi delo z rokami pogosto omogočalo pobeg iz digitalnega sveta, ki je mlade precej zasvojil,« jo žalosti.

Družbeni kontekst se je precej spremenil, ugotavlja. Nekateri učitelji, če ne kar večina, menijo, da je bil učiteljski poklic nekoč bolj spoštovan, saj je bil povezan z večjo avtoriteto, ki danes mogoče manjka. »Učitelj je bil v mojem času zelo spoštovan, saj nismo samo poučevali, ampak tudi vzgajali, kar je zelo pomembno za odraščajočega otroka. Danes pa …«

Od mame je prevzela ljubezen do ročnih del, zato je že od mladosti ustvarjala z iglo, s pletilkami in kvačko. To počne že vse življenje. Nekoč je veliko pletla puloverje in krila. Ko je še hodila v službo, je vsak ponedeljek oblekla nov pulover, ki ga je spletla med tednom. Veliko je tudi vezla, izdelovala gobeline, kvačkala in pletla prte. Leta 2000 je v Ganglovem razstavišču postavila na ogled razstavo pletenih čipk, z ročnimi deli pa je promovirala Metliko in Belo krajino po skoraj vsej Sloveniji. Tudi trenutno si s klekljanjem zapolni prosti čas.

Velikonočni čas doživlja na poseben način, obdan z mogočno ikonografijo in v pričakovanju vstajenja božjega sina. Takrat intenzivno izdeluje drsanke in vezenine z velikonočnimi motivi, ki presegajo lokalni pomen, saj so bile večkrat nagrajene na najuglednejših razstavah v Ljubljani od leta 2004 do leta 2022. Komisija, na čelu s prof. dr. Janezom Bogatajem, ji je za drsanke trikrat podelila najvišje priznanje. Njena natančna roka je napisala nešteto diplom, priznanj in drugih listin, sledi svojega dela je pustila tudi v Belokranjskem muzejskem društvu, v katerem je članica upravnega odbora, zapisana je prostovoljstvu, znana je tudi po dobrodelnosti.

»Moji prijatelji in predlagatelji dobro poznajo moje delo, verjetno so me tudi zato predlagali za priznanje Občine Metlika, kar mi veliko pomeni in je potrditev, da delam prav,« se jim ob tej priložnosti zahvaljuje in z njimi še posebej deli v spominu shranjene zgodbe o težavah, izzivih pa tudi o uspehih in radostih učencev, ki jih je skozi desetletja spremljala pri njihovem osebnem in učnem razvoju.

Iz aktualne tiskane številke Dolenjskega lista

‹ nazaj

Komentiraj prispevek

Za komentiranje tega članka morate biti prijavljeni.

Prijava