Marko Klinc/Foto Life

Prvi letnik so obiskovali v Črnomlju, v drugem pa so se pridružili dijakom v Novem mestu. In tako je mimo šest desetletij, odkar so takratni maturanti in maturantke nekdanjega Učiteljišča Novo mesto po opravljeni maturi odšli v službo, poučevat na osnovne šole v Beli krajini, na Dolenjskem, v Posavju in Zasavju.

Pomanjkanje učiteljev v tistem času je občine spodbudilo, da so z učinkovito štipendijsko politiko spodbudile številne osmošolce k vpisu na učiteljišče. V Novem mestu jih je bilo kar za dva oddelka in večina je šolanje uspešno končala. »K temu so pripomogli tudi pedagoški delavci učiteljišča. V demokratičnem vzdušju, kar takrat še ni bilo običajno za srednje šole, so kandidate za učitelje pripravili, da so bili za pedagoško delo v teoriji in praksi odlično pripravljeni,« so bili enotnega mnenja udeleženci srečanja. Velika škoda je bila, da so bila učiteljišča ukinjena, nadomestile so jih pedagoške gimnazije, v katerih pa je bilo premalo pedagoške prakse, predvsem pa niso omogočale identifikacije kandidatov za pripadnost učiteljskemu poklicu.

Zbrani so povedali, da sodobni čas ni naklonjen učiteljem, kar je slabo za celotno družbo. S hvaležnostjo so se spomnili svojih že pokojnih profesorjev in sošolcev, med njimi tudi Tonija Gašperiča.

Branko Lipar