posavje

Portret tedna: Drago Gradišek

16.6.2024 | 17:30 | Lidija Markelj

Imeti talente in sposobnosti, pa jih ne zanemariti, ampak razvijati, nato pa svoje znanje z veseljem deliti z drugimi, ni samoumevno. Vsestranski glasbenik in profesor Drago Gradišek iz Dolenje vasi pri Krškem, dolgoletni ravnatelj Glasbene šole Krško, je to znal, želel in zmogel. Po njegovi zaslugi je Krško dobilo pomemben in prepoznaven prostor na zemljevidu instrumentalne glasbene kulture v Sloveniji. Mestna občina ga je ob nedavnem občinskem prazniku za izjemen prispevek k ugledu njihove lokalne skupnosti nagradila z nazivom častni občan.

»Iskreno povem, da mi to priznanje godi, a veliko pomeni tudi vsem tistim, ki so sodelovali z mano in uresničevali moje različne ideje,« odkrito pove Drago Gradišek, ki je prejel že številna priznanja: Prešernovo plaketo, Gallusovo listino in nagrado za življenjsko delo Frana Gerbiča. Leta 2016 mu je takratni predsednik države Borut Pahor podelil tudi jabolko navdiha. A Gradišek zagotovo ni človek, ki bi delal za nazive in nagrade. Največ mu pomeni, da je za glasbo navdušil toliko mladih, od katerih so nekateri postali uspešni profesionalni glasbeniki doma in po svetu, spet drugi pa »le« ljubiteljski. »Ukvarjanje z glasbo ima toliko pozitivnih učinkov na mladega človeka, od socializacije do navajanja na delo in disciplino. Gre tudi za dejavno preživljanje prostega časa, užitek in sprostitev, kar ponuja le še šport,« meni sogovornik.

Drago Gradišek je Korošec, ki je v Posavje prišel pred skoraj petimi desetletji. V glasbeni šoli na Ravnah na Koroškem se je začel učiti igranja na klavir, nato pa se je navdušil za rog. Sledilo je šolanje na mariborski in ljubljanski akademiji za glasbo. Kot hornist je pet let deloval v Orkestru Slovenske filharmonije, kjer je imel kadrovsko štipendijo, a dolgoročno si je želel v pedagoške vode. In ker si je kot mladi mož in očka v Posavju lažje uredil dom, je leta 1975 prevzel vodenje pihalnega orkestra tovarne celuloze in papirja Đuro Salaj.

V nekaj desetletjih je iz majhne godbe v Krškem ustvaril velik in uspešen pihalni orkester, ustanovil je big band, po njegovi zaslugi ima krška glasbena šola tudi simfonični orkester. »Sprva sem vodil godbo in učil vsa glasbila v godbi, kar je bilo naporno. Poučeval sem tudi v Šentjerneju, vodil bobnarsko skupino v Artičah in leto dni tudi godbo v Kapelah,« se spominja Drago Gradišek.

Z njegovim prihodom v šolo v Krškem so začeli poučevati vsa glasbila predmetnika glasbene šole. Njegovi učenci so postajali profesorji v krški glasbeni šoli, ki jo je kot ravnatelj začel voditi leta 1992. Razširil je program glasbenega izobraževanja, vzpostavil tudi oddelek za petje, sodobni ples in ljudska glasbila. Število vpisanih učencev se je od začetka njegovega ravnateljevanja pa do upokojitve leta 2013 skorajda potrojilo. Gradišku je po večletnih prizadevanjih leta 2006 uspelo zagotoviti tudi nove, težko pričakovane prostore glasbene šole. Organiziral je mnoge revije in tudi mednarodno odmevne projekte.

Draga Gradiška, ki je svoje bogato glasbeno delovanje popisal v monografiji Za vse je kriva ta vražja godba, si bomo zapomnili kot ravnatelja, ki je glasbeno izobraževanje med prvimi pri nas omogočil otrokom s posebnimi potrebami – na predlog violinistke dr. Barbare Smolej Fritz. »Vsak ima pravico do glasbenega izobraževanja. Tu ne gre za neke visoke standarde, ampak za srčnost, da tudi tem otrokom omogočimo glasbeno ustvarjanje,« pripoveduje sogovornik, ki ima še tudi kot upokojenec med njimi svojega »varovanca« Roka. Uči ga igrati na bobne in skupaj se imata zelo fajn, pove.

Sicer pa je Gradišek upravičeno lahko ponosen na svoje nekdanje učence, generacije odličnih glasbenikov, ki danes tvorijo jedro vseh posavskih in dolenjskih orkestrov. »Robert Pirc, Franc Arh, Aleš Suša, Janez Gabrič, Mitja Kuselj, Peter Gabrič, Dejan Žnideršić, Sandi Franko, Toni Homan … Z užitkom sledim njihovemu dobremu delu, ki mi je v zadovoljstvo,« pove Gradišek, ki je bil več kot dve desetletji tudi član znanega ansambla Orioni. Ničkolikokrat so igrali na Otočcu, kjer je Drago spoznal tudi svojo ženo Erno, s katero sta si ustvarila družino in skupaj sta že 53 let. »Večina vzgoje je zaradi mojega glasbenega dela zagotovo padla na ženina ramena, čeprav je tudi sama opravljala zahtevno službo. Za to sem ji hvaležen«, pravi.

Vesel je, da sta hčeri Alenka in Sergeja in tudi vnuki glasbeno nadarjeni. »Alenka je violončelistka v simfoničnem orkestru, vnukinja Ana igra violino, Liza klarinet, Aljaž pa trombon,« pove Gradišek. Vnuki so nemalokrat prihajali vadit k dedku domov in to so bili dragoceni trenutki za vse. Sicer pa Dragu Gradišku tudi v upokojenskem stanu nikakor ni dolgčas. Poučuje in muzicira, rad vadi klavir in rog. »Z veseljem tudi pokosim okrog hiše, štedilnika pa se bolj izogibam. Rad pa pridem, kadar kaj slastnega zadiši z mize,« se nasmeje sogovornik, ki je znal ohraniti otroka v sebi.

Iz aktualne tiskane številke Dolenjskega lista

‹ nazaj