I. Vidmar

##IMAGE-2292153##

Legenda slovenskega alpinizma, mož, ki je desetletja premikal meje v naših gorah, v Alpah, na Kavkazu in predvsem v Himalaji, kamor je kot vodja odprav na najvišje vrhove na svetu, tudi na Čomolugmo, na Mati vesolja, kot Tibetanci pravijo najvišji gori sveta Mount Everestu, popeljal najboljše slovenske alpiniste, je sinoči v knjižnici Mirana Jarca predstavil svojo knjigo Po svoji poti, delo, v katerem ni opisal le svoje poti, pač pa v največji možni meri tudi pot slovenskega alpinizma in himalajizma.

Tone Škarja je vsa leta svojega druženja z gorami, ki se kljub starosti, letos je dopolnil 76 let, še ni končalo, saj je bil pred kratkim spet v Himalaji, a tokrat prvič le na trekingu, vestno zapisoval vse, kar se je dogajalo njemu in okoli njega, in kot izvrsten fotograf vse velike in manj velike dogodke beležil tudi v slikovni obliki.

Med njegovimi alpinističnimi sopotniki in varovanci, če temu lahko rečemo, so tako rekoč vsa največja imena slovenskega alpinizma - na prvih fotografijah najdemo legendarnega Jožo Čopa pa prva Slovenca, ki sta se povzpela na Mount Everest Nejca Zaplotnika in Andreja Štrefla, Staneta Belaka Šraufa, Boruta Berganta, Toma Česna, Tomaža Humarja in tudi Novomeščana Vanjo Furlana. Mnogih med njimi več ni, nekateri so za vedno ostali v Himalaji. Tudi o srečevanju s smrtjo in tragičnih zaključkih himalajskih avantur je spregovoril sinoči v knjižnici.

Po svoji poti seveda ni njegov prvenec, saj velja za enega najbolj plodovitih pisateljev med alpinisti, veliko je objavljal v Planinskem vestniku ter v drugih revijah in časopisih, je soavtor učbenika Hoja in plezanje v gorah (1984), avtor knjig Stene mojega življenja (1975) in Julang Kang (1987) ter soavtor knjig Kangbačen (1976), Na vrh sveta (1979), Everest (1981) in Na vrhovih sveta (1992).