M.G.

Oštarija, kot ji reče, je danes odprta le ob koncih tedna, nekoč pa je obratovala vse dni v tednu. Marjan in njegova žena sta imela pred tem gostilno na Vahti, pozneje pa v Lokvah pri Črnomlju. Po poklicu je gradbinec – tesar. Tudi po upokojitvi mu delo pomeni veselje, saj pravi, da mora človek ves čas nekaj ustvarjati.

»Zdaj nimaš več komu veliko kuhati. Z ducat kavic na dan se ne da preživeti. Včasih je bilo drugače – ko je bilo več tovarn, so ljudje iz Metlike prihajali na malico, pri nas so se ustavili tudi mimoidoči. Skoraj vsako soboto smo imeli avtobuse – upokojence, društva, izletnike. Takrat nisem imel niti telefona – pisal sem pisma po društvih, pošiljal ponudbe in vabila po pošti. In res, prišli so. Danes pa napišeš, pokličeš …, ampak ni več tistega, kar je bilo,« z malo nostalgije pripoveduje Marjan.

Časi so se zelo spremenili

Z ženo sta že nekaj let v pokoju. Sin, ki z družino živi v hiši, je prevzel obrt, Marjan pa ne dvomi, da bo kljub časom, ki niso naklonjeni podeželskim gostilnam, za točilni pult nekoč stopil njegov zdaj šestnajstletni vnuk, dijak Kmetijske šole Grm v Novem mestu.

Mladostnik že ve, dedi ga o tem venomer poučuje, da mora biti gostilna odprta redno in po urniku – če enkrat zapreš, je konec. Ljudje se težko znova navadijo prihajati.

»Bil sem tri leta v Libiji, z delavci iz celotne nekdanje Jugoslavije. Naša ekipa je delala na gradbiščih, tudi pri Gadafijevi rezidenci. Šef je bil Nemec. Takrat sem zaslužil po šest, sedem tisoč mark na mesec, medtem ko si doma komaj dobil petsto. Ko so Američani spustili bombe skozi okno v tisto mogočno stavbo, me je kar stisnilo – zaradi stavbe in tudi zaradi uničevanja države, ki je bila videti po meri ljudi.« pravi.

»Politika je pač naredila svoje, ne le v Libiji. Zdaj je tam ena sama revščina,« še doda.

Šele pozneje je spoznal, kako hitro se lahko sesuje vse, kar ljudje gradijo leta. Morda je prav zato danes še bolj navezan na dom in delo – na tisto, kar ustvarja z lastnimi rokami.

Gostilničar več kot 40 let

Gostinstvo sta začela na Frati leta 1982, ko je bil objekt še v lasti nekdanje zavarovalnice Tilia. Nato je Marjan odšel v Libijo, žena pa je še naprej vodila gostilno.

Po vrnitvi iz tujine sta prevzela lokal na Lokvah pri Črnomlju.

»Včasih smo imeli toliko dela, da je bilo neverjetno – vsak večer polno, pečenke, družba, veselje. Ljudje so bili bolj sproščeni, nikamor se jim ni mudilo. Kava se je pila do pol ure, ena pijača enako. Vzdušje je bilo odvisno tudi od gostilničarja. Moraš biti prijazen, nasmejan, moraš se pogovoriti z ljudmi. Gost mora imeti občutek, da je dobrodošel,« razkrije Marjan, sicer tudi član daleč naokoli znanih Semiških brkačev.

Z lastnikom sta se dogovorila, da bi lokal odkupil. Pripeljal je geometre, ki so opravili meritve. A tik pred podpisom pogodbe je ta zahteval več, kot je bilo sprva dogovorjeno.

»Ne boš ti mene,« si je mislil Marjan. Ker je bil vse življenje ustvarjalen – gradbeništvo mu je bilo očitno položeno v zibelko –, je ženi rekel: »Kupil bom prostor ob cesti, nedaleč od rojstne hiše v Cerovcu, od soseda, ki nima naslednikov. In še nekaj zemlje okoli. Tukaj bova ustvarila novi dom.« 

In se je izšlo – poleg hiše z gostilno je na hribu nad njo postavil tudi počitniško hišo, ki jo je kasneje prodal.

Nikoli mu ni dolgčas

Gostilna med tednom samuje. Gospodar pa ne. V reji ima okoli štirideset ovac, včasih jih je po zelenici meketalo kar šestdeset. S traktorjem pripravlja krmo, orje, kosi in snuje nove načrte.

M. G.

»V življenju sem veliko delal, a vedno s srcem. Če delaš z veseljem, se to pozna. Tudi če padeš, se pobereš. Brez padcev ni uspeha,« pravi.

Gostilna, mimo katere vozniki švigajo, ne ozirajoč se na obcestni znak za omejitev prometa, stoji na začetku Cerovca, nedaleč od gasilskega doma, ki ga je Marjan pomagal postaviti. V času gradnje je bil neutrudljiv – znal je potrkati na sleherna vrata in ljudem tankočutno razložiti, naj se odzovejo klicu na pomoč. In res, vsa vrata so mu bila povsod odprta.