iz arhiva Knjižnice Mirana Jarca

Po desetih letih delovanja je novomeški Sokol začel močno pešati in je kmalu povsem obnemogel. V ohranjenih virih ni nikjer jasno zapisano, zakaj je do tega prišlo, najverjetneje pa je do tega pripeljal splet okoliščin.

Čeprav naj bi veljalo, da so sokoli, ko so oblečeni v kroje, bratje, torej med seboj enaki, pa novomeškim sokolom stanovskih razlik tudi v krojih ni uspelo preseči. Če jim je razlike še nekako uspelo preseči v telovadnici, ki so jo obiskovali predvsem obrtniki, vajenci in dijaki, pa sokolom demokratičnosti nikakor ni uspelo vzpostaviti v čitalnici.

Kot je v knjigi Novomeški Sokol 1887—1945 zapisal Bogo Komelj, so pri odmiranju pomagali tudi drugi vzroki, ki pa so bili že izven Sokola. Leta 1897 je bil tako Sokol v Novem mestu že mrtev in kot ptič feniks iz pepela je leta 1906 vzletel nov, pomlajen Sokol.

USTANOVILI KOLESARSKI ODSEK IN USAHNILI

V desetletju mirovanja je novomeški Sokol sicer formalno še obstajal, za kar je poskrbel tedanji starosta Kraigher, pisar pri dr. Karlu Slancu. Prav leta 1897 so novomeški sokoli še ustanovili kolesarski odsek, ki pa ni prav dolgo deloval. Kolesarji so še istega leta na pobudo dr. Karla Grossmanna ustanovili Klub dolenjskih biciklistov v Novem mestu, v katerega so se vključili kolesarji z vse Dolenjske, iz Bele krajine in celo Ljubljane. Po štirih letih oziroma po odhodu dr. Grossmanna iz Novega mesta je delovanje kluba zamrlo. Kolesarji so bili kasneje dejavni tudi med obema vojnama, ko zasledimo imeni dveh klubov, leta 1922 Kluba dolenjskih kolesarjev in čez deset let Kolesarskega kluba Novo mesto, ni pa znano, ali gre za dva različna kluba ali se je klub le preimenoval.

Čeprav novomeški Sokol v letih od 1897 do 1906 formalno ni bil dejaven, saj ni imel ne sej ne občnih zborov, pa so se nekateri člani tudi v tem času udeležili nekaterih zletov, med drugim tudi drugega vseslovenskega zleta leta 1904 v Ljubljani, kjer pa novomeški sokoli niso dosegli nobenega omembe vrednega uspeha. Je pa slovenski Sokol na začetku novega stoletja doživel velike spremembe, ki so leta 1905 pripeljale najprej spomladi do potrditve Zveze slovenskega sokolstva in jeseni do ustanovitve Slovenske sokolske zveze.

Leto 2018 je novomeška mestna občina razglasila za Štukljevo leto, ki se mu s projektom Po poteh Štukljeve dediščine pridružuje tudi Dolenjski list.

VRNILI SO SE IZ LJUBLJANE

Tedaj so se iz Ljubljane vrnili tudi nekateri novomeški telovadci, ki so vadili pod vodstvom dr. Viktorja Murnika. Z njihovim prihodom je sokolska telovadba v Novem mestu spet oživela, število članstva se je začelo hitro večati, prizadevna vadba pa je kmalu obrodila sadove. Tako so se septembra leta 1906 udeležili prvega vsesokolskega zleta v Zagrebu, kjer so v nižjem oddelku dosegli ekipno tretje mesto, med posamezniki pa zmago in še eno uvrstitev med najboljših deset. Naslednje leto so ustanovili naraščajski, leta 1908 pa še ženski telovadni odsek. Za svojo dejavnost so tedaj vzeli v najem tudi teniško igrišče na Štemburjevem oziroma Zurčevem vrtu.

Ob redni in zagnani vadbi so prišli tudi prvi tekmovalni uspehi. Leta 1909 je bil Fran Predan izbran v mednarodno telovadno vrsto, s katero je nastopil na tekmi v Luksemburgu in na prvem vsesokolskem zletu v Pragi, kjer je bil med bolje uvrščenimi slovenskimi telovadci in skupno na 29. mestu. Leto pred tem je na javnem telovadnem nastopu novomeškega Sokola v Smoletovi hosti kot naraščajnik prvič nastopil Leon Štukelj.

iz arhiva Knjižnice Mirana Jarca

TEŽAVE S PROSTOROM

Težave s primernimi vadbenimi prostori so bile stalnica v delovanju novomeškega Sokola. Kot je zapisala zgodovinarka Majda Pungerčar v svojem prispevku v zborniku 100 let Leona Štuklja, je le malo odborovih sej minilo, ne da bi razpravljali o telovadnici in letnem vadišču. Zlasti po letu 1906 so se nagibali h gradnji lastnega sokolskega doma, v katerem bi bili primerni telovadni prostori in prostori za vse druge dejavnosti, s katerimi so se ukvarjali. Leta 1911 so odprli hranilni račun za gradnjo, vanj pa je med drugim pritekal zaslužek od nedeljskih nastopov tamburaškega zbora po gostilnah, pa tudi loterijo so organizirali. Nabralo se je že precej denarja, a je prišla vojna in po njej nova država ter devalvacija, ki je požrla skoraj vse prihranke novomeških sokolov. Idejo o gradnji lastnega doma so pokopali leta 1925, ko so od čitalnice, ki je obstajala le še na papirju, prevzeli novomeški Narodni dom in na njegovo pročelje izobesili napis Sokolski dom. Čeprav je bila to za sokole velika pridobitev, pa s tem še niso rešili prostorske stiske telovadcev, ki so še naprej vadili v prostorih nekdanje cerkve kapucinskega samostana ter kasneje v novi gimnazijski telovadnici ter v tridesetih letih v telovadnici osnovne šole, danes poimenovane Center. Nekoliko lažje jim je bilo poleti, ko so lahko vadili na prostem, javne nastope pa prirejali v Smoletovi hosti in od 25-letnice, ko so se z občino pogodili za najem prostora, tudi na Loki, kjer so leta 1920 pripravili župni zlet, svojo prvo večjo prireditev po vojni.

Članek je bil objavljen v 6. številki Dolenjskega lista z dne, 7. februar 2018.