Prisopihali na najvišji del Ptuja: Srednji vek je včasih zelo naporen
Zadnji srednjeveški dan v letu, ki se ga je viteški red Jurija in Volka Engelberta Turjaškega iz Žužemberka udeležil, je bil na Ptuju.
Letos so to bile že triindvajsete ptujske grajske igre, na katere je Cesarsko kraljevi Ptuj povabil Turistično društvo Suha krajina.
Ptujski grad je eden redkih ohranjenih srednjeveških gradov na slovenskem. Ptuj pa je najstarejše slovensko mesto. Obstaja še iz rimskih časov, ko se je imenoval Poetovio. Mogoče so mesta ob obali starejša, a na celini je Ptuj starosta med naselji. Nam je najbolj znan po Kurentovanju in igralcu Zlatku Šugmanu, ki je v filmu Ne joči Peter »... na štacjonu karte prodava.« Bolj kot srednjeveške grajske igre so znane in tudi bolj obiskane Rimske igre. Mi z Rimljani nimamo prav veliko, tudi rimsko cesto od Emone do Siscie (Ljubljana- Sisak) so zgradili preveč visoko in za las zgrešili Žužemberk. V srednjem veku pa se zelo dobro znajdemo in prijateljsko obiskujemo.
Neke lepe pozno poletne nedelje se je na ptujskem gradu zbrala velika množica prav starinsko opravljenih gospodov in dam v frfotavih oblačilih, ki so z zapeljivimi pogledi osvajala radovedne domačine. Še več radovednežev je bilo med potjo, ko smo se peš odpravili z gradu v mesto. Pri mestni hiši smo se poklonili in prinesli darove županji Urški Gajšek. Predstavili smo se tudi obiskovalcem na Mestnem trgu in se porazgubili po stisnjenih ulicah starega dela mesta. Pred prostori Turističnega društva Ptuj smo bili deležni osvežilnih pijač in prigrizka.
Čas nas je lovil in morali smo nazaj na grad. Mogoče smo tudi mi lovili čas, ker smo prisopihali na najvišji del Ptuja prav na koncu sape. Če bi bilo še pet korakov več, bi se kar ulegel na tla in počakal zvestega oprodo, da me povleče do cilja. Ja, potem bi se mi pa vsi smejali in me vlačili po fejsbuku. Srednji vek je včasih zelo naporen. Treba je vse to zdržati. Potem pa še ples pred knezom in kneginjo, poklon in darila, nazdravljanje s starimi prijatelji iz drugih provinc in predstavitev naše šmarnce.
Še bi ostali, če bi bil Ptuj tudi geografsko bližje Žužemberku. Življenje pa je teater. Ko oderske luči ugasnejo, ko se oblečemo v vsakdanje kostume, ko se bližamo domu, ostane samo spomin. Rad imam te spomine, tudi, če me doma nihče ne razume.
Sestavil: Miran iz Boršta
E-novice
Berite brez oglasov
Prijavljeni uporabniki Trafike24 berejo stran neprekinjeno.
Še nimate Trafika24 računa? Registrirajte se
