Franci Mikec

Zgodovina novomeške atletike je tako dolga, kot bi bila dolga zgodovina novomeškega Sokola, če bi ta danes še obstajal. Vse se je začelo leta 1887, ko je bil v Novem mestu 25. julija ustanovljen Dolenjski Sokol, ki je dober mesec kasneje, 4. septembra, na svojem prvem izletu v Bršljinu med drugim pripravil tudi tekmovanje v skokih v daljino in višino.

Zapis o tem je prva pisna omemba atletske dejavnosti oziroma atletskega tekmovanja na Slovenskem, lani jeseni pa je novomeški atletski klub Krka 130. obletnico tega dogodka zaznamoval z razstavo na prostem in slavnostno akademijo.

Prvemu zapisu o atletskem tekmovanju v Dolenjskih novicah v naslednjih letih ni sledilo prav veliko novih. Dve leti kasneje je novomeški žurnalist in tiskar ter urednik Dolenjskih novic Janez Krajec v svojem zapisu o izletu sokolov znova omenil skoke, potem pa naj bi se, kot je v svojem diplomskem delu na fakulteti za šport ugotovil Rafko Križman, novomeški sokoli popolnoma osredotočili na orodno telovadbo in skupinske vaje, pa tudi njihova dejavnost je po letu 1897 za skoraj celo desetletje skoraj povsem zamrla.

Atletika se kot pomemben del športne dejavnosti novomeških sokolov pojavi šele po drugi svetovni vojni, ko si je začel tedanji načelnik novomeškega Sokola Ljudevit Papež prizadevati za postavitev letnega telovadišča z domom na zgornji Loki, da bi s tem omogočili uspešen razvoj lahke atletike, ki je v dejavnosti sokolov dobivala čedalje večji pomen in je postopoma začela prevladovati.

Pomemben vzrok za čedalje večji delež atletskih disciplin v dejavnosti sokolov gre pripisati tudi dejstvu, da so bile preizkušnje v skoku v višino, suvanju krogle in teku na 100 m tedaj sestavni del gimnastičnega mnogoboja na svetovnih prvenstvih, na katerih sta od novomeških telovadcev po prvi svetovni vojni nastopala Leon Štukelj in Miha Oswald. Atletske discipline so bile šibka točka Leona Štuklja, saj s svojimi 161 cm in 50 kg ni mogel biti konkurenčen v suvanju krogle in skoku v višino, a se je, da bi v mnogoboju dosegel čim boljši skupni izid, prav tem disciplinam še posebej posvetil, s čimer je sokolsko mladež navdušil tudi za resnejše ukvarjanje z lahko atletiko.

Ko se je Leon Štukelj leta 1927 zaradi službe odselil iz Novega mesta, so novomeški sokoli začeli izgubljati svoj dotedanji ugled in s tem je začela usihati tudi njihova dejavnost. V analih najdemo še tekmovanje v atletskem peteroboju ob 40-letnici delovanja novomeškega Sokola in štiri leta kasneje še tekmovanje v teku, suvanju krogle in metu diska ter skoku v višino in daljino, potem pa sokoli izgubijo stik z atletiko.

Franci Mikec

Zelo pomembna pa je za razvoj novomeške atletike ustanovitev Sportskega kluba Elan leta 1932, v katerega so se vključili predvsem gimnazijci, med več športi pa so največ pozornosti posvečali predvsem atletiki, ki so jo vadili na improviziranem vadišču na Loki. Štiri leta kasneje so svoje športno društvo, Športni klub Novo mesto, ustanovili še vajenci, ki so se z gimnazijci oziroma elanovci pomerili v dvoboju, ki so ga z 61:52 dobili atleti Elana. Vsako društvo sta v vsaki disciplini zastopala po dva člana, pomerili pa so se v teku na 100, 400 in 1500 m, višini, daljini, krogli, kopju, disku in tedaj priljubljeni balkanski štafeti (800 + 400 + 200 + 100 m), ki je bila v programu balkanskih atletskih iger od leta 1930 do 1940, ki so bile v tistem času poleg olimpijskih iger eno najpomembnejših atletskih tekmovanj. Prvo evropsko atletsko prvenstvo so pripravili šele leta 1934 v Italiji v Torinu na stadionu Benita Mussolinija, prvo svetovno prvenstvo pa neverjetno pozno, leta 1981 v Helsinkih. Zaradi tega so imela balkanska prvenstva v atletiki v času med obema vojnama precej večji pomen, kot jih imajo danes.

NAJBOLJŠI SREDNJEPROGAŠI

Vendar se Športni klub Novo mesto ni mogel registrirati, zato se je večina boljših športnikov kmalu pridružila Elanu. Ker Novo mesto tedaj ni imelo atletskega stadiona in s tem atleti ne primernega vadišča, so se med boljše slovenske in tudi jugoslovanske atlete lahko najprej uvrstili srednjeprogaši, ki za svoj trening niso toliko potrebovali stadiona. Tako je leta 1937 kot najboljši novomeški atlet medvojnega obdobja v teku na 1500 m s časom 4:18,2 Francl Vovk zasedel peto mesto med slovenskimi in osmo med jugoslovanskimi tekači, le malo za njim pa je zaostal Vinko Kos s časom 4:19,0. Kot je v svoji diplomski nalogi zapisal Rafko Križman, je bilo leto 1937 najuspešnejše za novomeške atlete med obema vojnama. To leto je bil Elan na lestvici jugoslovanskih atletskih klubov uvrščen na visoko 21. mesto.

OTTO KLEIN IN JOŽE GLONAR

Elan je bil za tisti čas dobro organizirano društvo, ki je za svoje člane vsestransko skrbelo. Tako so v Novo mesto povabili tudi zveznega trenerja Otta Kleina, ki sta ga precej zanimala tudi oba najboljša novomeška srednjeprogaša. Klein je najboljšim novomeški atletom naredil načrte treninga, vaditelje pa je na kratkih tečajih seznanil z novostmi na področju atletskega treniranja.

Otto Klein pa je bil zaslužen še za nekaj. Ko se je Jože Glonar naveličal brc po nogah pri nogometu, je stopil do Kleina in mu rekel, da bi rad tekel. "Kako boš tekel, ko pa še hoditi ne znaš," mu je rekel Klein, a ga je vseeno vzel resno, ga fotografiral med tekom in potem sta analizirala njegovo tehniko in začela odpravljati napake, Glonar pa je hitro napredoval in se uvrstil v jugoslovansko reprezentanco ter leta 1940 na balkanskem prvenstvu v krosu z njo osvojil ekipno zlato medaljo.

Glonar se je z novomeško atletiko povezal po vojni, ko je prišel učit telovadbo in je s pomočjo dijakov najprej zgradil tekaško stezo okrog nogometnega igrišča v Kandiji, leta 1953 pa nov stadion na Loki, tako s svojim trenerskim kot tudi organizacijskim delom pa je bil najbolj zaslužen za povojni razvoj atletike v Novem mestu. Za svoje zasluge v športu je Jože Glonar leta 1974 prejel Bloudkovo nagrado, leta 1997 pa priznanje Atletske zveze Slovenije za življenjsko delo.

Članek je bil objavljen v 10. številki Dolenjskega lista z dne 8. marec 2018.