R. N.

Od šahista do tajskega boksarja. Tako bi lahko na kratko opisali športno pot Novomeščana Saša Vorkapića, ki je pred leti pri Krki intenzivno treniral tudi nogomet. Na koncu ga je zaneslo v ring, kjer je v zadnjem obdobju nanizal kar nekaj odmevnih rezultatov.

Odločitev, da pred leti začne trenirati tajski boks, ne preseneča, saj sta s tem športom tesno povezana tudi njegov brat Mirko, nekdaj zelo uspešen tekmovalec, ter oče Iztok, ki vodi novomeško društvo Scorpion Gym in je obenem tudi predsednik slovenske zveze tajskega boksa. Saševi prvi športni koraki so bili sicer daleč od nošenja zaščitne čelade, ščitnika za zobe in rokavic. Od malega si je želel postati nogometaš, vendar mu njegovo zdravstveno stanje to ni dopuščalo. »Eno nogo sem imel krajšo od druge. Zaradi tega so mi zdravniki svetovali, naj se ne ukvarjam s športom,« pove. Ker je bil precej živahen otrok, mu je bilo težko gledati vrstnike, kako se podijo za žogo. Starši so iskali vse možnosti, da bi se brez operacije stanje samo popravilo, med drugim so jim tudi svetovali, naj počakajo do pubertete, kajti takrat se telo začne še bolj spreminjati, pripoveduje. A kakšnega napredka ni bilo in vse je kazalo, da bo potrebna operacija, vendar se je nato v le nekaj mesecih njegovo zdravstveno stanje drastično izboljšalo.

Tako ni bilo več ovir, da začne trenirati nogomet. Opustil je šah, s katerim se je intenzivno ukvarjal, čeprav je bil, kot sam pravi, kar velik potencial. »V kategoriji do 13. leta starosti sem bil celo četrti v državi, čeprav sem se meril z leto starejšimi,« ponosno pove. Kot za številne mlade je bilo tudi zanj spremljanje svetovnega nogometnega prvenstva v Franciji leta 1998 velik navdih. Najbolj mu je bil všeč Francoz Patrice Evra, ki je tako kot on levičar, in hitro je postal njegov vzornik. Sašo je na nogometnih zelenicah kmalu pokazal svoj talent, z dobrimi predstavami pa je pritegnil tudi pozornost trenerja članske ekipe Borivoja Lučića, ki ga je povabil, da se jim pridruži na treningih. To je bila zanj potrditev, da je na pravi poti, vendar pa po zamenjavi trenerja ni dobil več pravih priložnosti. Klub ga je kot kadeta celo za pol leta posodil v Brežice in po njegovih besedah so se zadeve začele obračati v drugo smer, kot si je sam zamislil in želel. Vztrajal je do 19. leta, nato pa je kopačke obesil na klin. Kasneje je poskušal, da bi se vrnil na nogometna igrišča, a ni več našel prave motivacije.

R. N.

Češka v posebnem spominu

Z vpisom na Fakulteto za šport v Ljubljani je ostal povezan z nogometom, odločil se je za smer športnega trenerja. »Dve leti sem treniral mlajše selekcije v novomeškem klubu, kar me je zelo veselilo. A ko sem bil v Ljubljani, mi je nekaj manjkalo,« pravi Sašo. Zato se je nekega dne odločil, da se odpravi k bratu, ki v ljubljanskem klubu TnT Gym vodi treninge tajskega boksa. Nov šport mu je hitro prirasel k srcu in po le nekaj mesecih treningov je že stopil v ring. Čeprav je Mirka večkrat spremljal na tekmah, je bila prva borba, ki jo je imel v Novem mestu, nekaj povsem drugačnega in posebnega. »Pričakoval sem, da bom nervozen, a ko sem prišel v ring, sem bil povsem miren. Počutil sem se kot doma in takrat se si rekel, to je moj novi dom,« se spominja krstnega nastopa, ki ga je končal z zmago.

To mu je dalo dodatno spodbudo, da se je s tajskim boksom začel ukvarjati še bolj intenzivno. Kmalu po tem je nastopil tudi na zanj prvem mednarodnem odprtem tekmovanju na Češkem, kjer se je v kategoriji do 67 kilogramov pomeril s precej bolj izkušenimi borci. Polfinalni dvoboj se je hitro končal, saj je domačega borca že po nekaj sekundah spravil na tla, z nokavtom pa je nato zmagal tudi v finalu.

Češka mu bo ostala v posebnem spominu, saj je imel lani tam tudi prvo profesionalno borbo, ki se od amaterske loči po tem, da od zaščitne opreme pride v poštev samo ščitnik za zobe, rokavice in suspenzer. Z očetom, ki je njegov trener, sta se odločila, da bi mu to pomagalo pri amaterskih borbah, kajti med profesionalci vsaka najmanjša napaka lahko pomeni konec dvoboja. Potrebna je še večja zbranost in še boljše predvidevanje nasprotnika, zato tajski boks primerja s partijo šaha. Ni vse v moči in tehniki udarca, temveč je pomembna tudi taktika in pozorno spremljanje, kako se nasprotnik odziva, pravi Sašo, ki je v edinem profesionalnem dvoboju do zdaj zmagal z nokavtom, potem ko je nasprotniku zlomil nos.

Pred dnevi se je vrnil iz svetovnega univerzitetnega prvenstva v tajskem boksu na Tajskem, kjer je osvojil bronasto medaljo. Prvi dan prvenstva je v četrtini finala kategorije do 67 kg po točkah ugnal favoriziranega Kazahstanca, v polfinalu pa je moral priznati premoč izkušenemu borcu iz Kirgizije. Ta ga je v prvi minuti druge runde s silovitim udarcem iz obrata zadel direktno v brado. Sašo je padel po tleh in za nekaj trenutkov izgubil zavest. Čeprav je želel nadaljevati, je sodnik takoj prekinil dvoboj. 23-letnik pravi, da je zadovoljen z rezultatom, saj si je na začetku leta strgal mišico na nogi in je šele pred nekaj meseci začel zopet normalno trenirati.

Prvi nokavt v karieri pri njem ni pustil posledic, zatrjuje in dodaja, da je bila to zanj dobra izkušnja na njegovi nadaljnji športni poti. Cilj je, da bi leta 2024 nastopil na olimpijskih igrah v Parizu, ko naj bi bil tajski boks tudi del olimpijskega programa.

Članek je bil objavljen 23. avgusta, v 34. številki Dolenjskega lista.