ODGOVORNI UREDNIK GORAN OBREZ OB IZIDU POSEBNE IZDAJE, POSVEČENE 30 LETOM SLOVENIJE, SLOVENSKEGA ŠPORTA IN EKIPE

Od kod ideja združiti 30 let Slovenije in 30 let Ekipe v taki priložnostni ediciji?

Ideja se je ponujala sama od sebe, treba ji je bilo le prisluhniti in zadevo izpeljati. Ves čas smo vedeli, da naš 30. rojstni dan sovpada z rojstvom samostojne Slovenije in ves čas smo vedeli, da je treba narediti nekaj posebnega. Ideja je bila tudi širša, saj bi počastitev morala vključevati neko širše druženje vseh sedanjih in nekdanjih ustvarjalcev Ekipe s športniki, ki so zaznamovali to obdobje – a saj vemo, v kakšnih časih živimo in kaj trenutno ni izvedljivo. Čakali smo do zadnjega, na koncu pa sprejeli odločitev, da bo ostalo pri posebni izdaji, pri slavnostni številki, ki pa je zagotovo na čudovit način zajela dogodke in osebe tega samostojnega in hkrati tudi našega obdobja. Ob vseh športnih uspehih bi verjetno morali zajeti še več posameznikov, zagotovo smo pri selekciji komu neizbežno naredili krivico. A simbolično smo se odločili za 30 intervjujev, treba je bilo narediti izbor, temu pa smo za povrh, za dobro vago dodali 5 portretov, da bi vendarle zajeli še kakšno ime več. Gre za športnike, s katerimi je v različnih fazah Ekipa rasla in oni z njo, z njihovim odzivom sem na splošno zelo zadovoljen, edicija pa ima pod črto brez lažne skromnosti zgodovinsko vrednost. Je pravcati dokument, ki prihaja kot poklon vsemu, kar je in kar pomeni slovenski šport.

Vse skupaj za resnično simbolično ceno, iz katere je več kot razvidno, da je bil primarni cilj pokloniti se slovenskemu športu, športnikom in športnim navdušencem.

Ekipa je darilo športu – to je naš slogan že vrsto let in tega se držimo. Tudi v tem primeru je tako, ta posebna izdaja verjetno ne bo pokrila niti stroškov. Slabih pet evrov za 230 strani najbolj kvalitetnega tiska ter z urami in urami branja – verjetno je matematika tiska, papirja, distribucije in dela novinarjev jasna vsakomur. Naša želja je biti ljudski, biti dostopen, ta filozofija nas je gnala pogosto, tokrat in v teh časih pa še prav posebej izrazito. Jasno, tudi s pomočjo naših partnerjev in oglaševalcev, ki so znali prisluhniti projektu in nam iti na roko.

Identiteta samostojna Slovenije je šla ves čas z roko v roki s slovensko športno identiteto – kakšno vlogo pa je pri tem odigrala Ekipa?

Drznem si verjeti, da izjemno. Vprašanje, ali nam bo to vlogo kdaj kdo priznal v tolikšni meri, kot nam po mojem trdnem prepričanju dejansko pripada. Praktično ves ta čas imeti športni dnevnik na trgu, ki je več desetkrat manjši od trgov, ki športnih dnevnikov nimajo – na primer športni velesili Nemčija in Anglija -, je izjemen dosežek. Že samo po sebi je to uspeh, dodatno vlogo Ekipe pa vidim ravno pri tej pluralnosti slovenskega športa, ki je na tako majhnem prostoru in s tako malo ljudmi svetovni fenomen. Uradna slovenska športna filozofija na začetku devetdesetih je nekatere športe postavljala na stranski tir in usmerjala razvoj v bolj točno določene discipline, s čimer pa se posebej Ekipa ni nikoli želela strinjati. Predvsem nogomet, ki je absurdno veljal za balkanski šport, ni imel prave domovinske pravice, vemo pa, kaj je pomenil pozneje in kaj na sploh danes pomenijo kolektivni športi. Slovenska nogometna pravljica se je začela na krilih Ekipe, s seboj pa je to potegnilo še marsikaj, kar je ključno za današnjo podobo slovenskega športa. Pa še nekaj je – ko se je Slovenija osamosvojila, je dobila svoje lige, svoja tekmovanja, svoje reprezentance, svoja mesta v evropskih pokalih. In potrebovala je tudi svoj športni glas, kar ji je Ekipa takoj dala in zaradi česar je njen pomen velikanski. Tudi zato, ker so vsi ti športniki potrebovali neko stalno izložbo, ki jim je pomagala do sredstev, do pogojev za delo in tako naprej. To je bila osnova, preden sploh pridemo do dejstva, da je Ekipa vedno znala ustvarjati evforijo, ustaviti kakšno lumparijo in nasploh vedno biti tu. V dobrem in v slabem ter za vse.

Slovenija je morda celo edinstvena država v smislu, da se v tujini najlažje predstaviš in identificiraš s športniki – noben drug produkt ni tako zelo prepoznaven, gre za pravi fenomen. Kako si to razlagate?

Ni dvoma, slovenski športniki so najboljši ambasadorji naše države, na nobenem področju ne pomenimo toliko in nimamo takšnih uspehov na globalni ravni. Razlog? Težko je reči, a verjetno je dejansko nekaj na tisti razlagi, da živimo na zanimivem področju, na katerem se je ustvarila zanimiva kulturna in tudi – recimo temu tako – krvna mešanica. Nekaj verjetno je na teh stereotipih, da smo pobrali pridnost in delavnost z germanskega severa, ki nam je bil v tem pogledu vzor, domišljijo, improvizacijo in navdih z Balkana, na katerega smo bili dolgo vezani, ter neko evforično športno lahkotnost iz Mediterana. Mislim, da je to ta edinstvena kombinacija, ki se je na nekaterih drugih področjih pokazala kot precej neposrečena, za šport pa je očitno idealna in skrbi za edinstvene uspehe tako majhnega števila ljudi na tako majhnem prostoru.

Verjetno je vprašanje podobno, kot da bi človek moral izbirati med svojimi otroci, a vendarle: kateri od mnogih športnih uspehov se vam je najbolj vtisnil v spomin ali vam pomeni največ?

Tega je bilo grozno oziroma – bolj primerna beseda – čudovito veliko. Verjetno bi si vsak novinar Ekipe izbral svoj dogodek, svojo zgodbo v odvisnosti od tega, kdaj je prišel, kaj je bolj natančno spremljal, kje in s kom je bil v živo zraven. Zame je najbolj evforičen trenutek slovenskega športa bil Kijev in uvrstitev slovenske nogometne reprezentance na prvo veliko tekmovanje. Ta energija, ki se je tam sprostila zaradi te nenadnosti, nepričakovanosti, evforičnosti – je zame brez primere. Pomislite, še ene kvalifikacije pred tem smo imeli eno točko in je bil nogomet povsem brez pomena. Nato pa uvrstitev na evropsko prvenstvo po tistem norem obdobju čarobnosti Bežigrada in – priznam – tudi tega, kar je k temu prispevala Ekipa. To je bila neverjetna kemija nekega moštva, ki je potem za nameček premagalo takrat res zvezdniško Ukrajino v dodatnih kvalifikacijah in poskrbela za vso tisto simboliko dogodkov na meji verjetnega, za vse tiste solze.

Bi rekli, da gre ta moment onkraj nogometa? Da je večji od nogometa in da je celotnemu slovenskemu športu odprl vrata s filozofijo 'vse je mogoče, vse se da, če se hoče'?

Točno to. Še danes marsikdo nogometu kaj težko prizna, a v Kijevu se je zgodilo točno to. Brez kančka dvoma je bil to moment, ki je vplival na celoten slovenski šport in je v tem pogledu zelo zelo živ še dandanes. Če kje, potem smo tam vsem našim značilnostim, ki smo jih že imeli, dodali zmagovalno miselnost in prepričanje, da smo s pravim pristopom, s pravim razdajanjem, s pravim duhom sposobni čisto vsega. Spremenila se je tudi miselnost navijačev, navsezadnje tudi Ekipina miselnost. Od tedaj se nam ni treba – in se tudi ne! - zadovoljiti z ničimer manjšim od največjega, tudi če realnost morda narekuje drugače in tudi če so kakšni dosežki na meji čudeža. Zato hočemo uvrstitve nogometašev na veliko tekmovanje, zato hočemo kolajne in marsikakšen uspeh izhaja iz vsega tega.