Shutterstock

Da je prvič v življenju prestopil šolski prag in da je tisti dan zadnjič v letu lahko oblekel kratke hlače. Naslednji dan je bilo zanje že prehladno, in čeprav je v šolski čitanki pisalo, da je dobro, da si jeseni čim dlje bolj malo oblečen, mu tisto leto mama ni več dovolila okoli hoditi v kratkih hlačah. Bilo je prehladno. Tako je bilo tudi naslednja tri leta. In zapomnil si je tudi, da sta dan pred začetkom šole z dedkom pohajkovala po gozdu med Malim Slatnikom in Gotno vasjo. 

16. novembra, minulo nedeljo, se je isti deček, zdaj že sivolas možakar, s kolesom peljal skozi isti gozd. Čeprav je bilo sredi novembra, je bilo dovolj toplo, da je kolesaril v kratkih hlačah. Gozd je bil isti, a ne tak, kot ga je imel v spominu iz otroštva. Vse naokoli je ležalo podrto drevje. Od nedavnega neurja. 

Od tistega prvega septembrskega torka leta 1970 se je svet spremenil. V tem času se nismo razveselili le računalnikov, pametnih telefonov, električnih avtomobilov, klimatskih naprav in padca Berlinskega zidu. Zato da bi dobili zgoraj omenjene in druge naprave, da bi več potovali in vse leto jedli svežo zelenjavo in sadje, pripeljano z drugega konca sveta, smo se odrekli okolju, kakršno smo poznali nekoč. Podnebje se je spremenilo. Kratke hlače sredi novembra in v neurju podrta drevesa so posledica tega.

Še lani, ko Donald Trump še ni začel svojega drugega predsedniškega mandata, nas je to še zelo skrbelo. Danes si s svarili znanstvenikov pred globalnim segrevanjem, njihovimi dokazi o vzrokih zanj in nasveti za rešitev pred katastrofo nihče več ne beli las. Skoraj nihče. Te dni v Belému v Braziliji poteka podnebna konferenca Združenih narodov COP30. Če so še pred letom, ko je bila podnebna konferenca v Bakuju v Azerbajdžanu, osrednji mediji vseh enajst dni na prvih straneh in na začetku informativnih oddaj poročali o tem, kaj so se tam pogovarjali, o čem so se pogajali in kaj so se dogovorili, smo tokrat komaj zvedeli, da se v Braziliji ta čas nekaj dogaja. Okolje, njegova in s tem tudi naša usoda nikogar več ne zanima. Kdo je zmagal?

Boj za okolje je boj med tistimi, ki o tem res nekaj vedo, saj to vse življenje raziskujejo, in drugimi, ki so ure biologije in zemljepisa v šoli bolj prespali in se zdaj delajo pametne v politiki. Lobisti so jih prepričali, da je trenutni dobiček kapitala pomembnejši od prihodnosti človeštva, da so znanstveniki podkupljeni in samo zato zagovarjajo neko pokvarjeno levičarsko zeleno agendo, da so nekoliko višje temperature ozračja zgolj naključje in da na to človek nima nobenega vpliva, zato nam ni treba skrbeti, s čim pridobivamo elektriko in kaj spuščamo v zrak. 

Danes je prehladno za kratke hlače. Ohladilo se je in po deželi je tudi že snežilo. Je mar to dokaz, da je s podnebjem vse v redu, da se ni nič spremenilo? Za nekoga je. Nekdo bo rekel, da torkov sneg dokazuje, da se nam bliža nova ledena doba. Kaj pa, če imajo znanstveniki vseeno prav?