kamra.si

V takratnem Dolenjskem listu je novinar Jože Simčič zapisal, da jetrebanjska osemletka z 9130 kvadratnimi metri koristnih površin resnično impozanten objekt, s katerim bo rešen marsikateri problem usmerjenega izobraževanja in otroškega varstva.

DL

Odprtja nove šole s telovadnico se danes zelo dobro spominja 85-letni Štefan Kamin, ki je bil takrat ravnatelj v Trebnjem. »Gradnja se je začela leta 1979, saj smo se soočali z veliko prostorsko stisko. Pouk je takrat potekal v stavbi, kjer je danes Center za izobraževanje in kulturo (CIK) Trebnje, tri razrede smo imeli v baraki za železnico, še dva pa v stavbi nasproti trebanjske cerkve. Ob tem smo vse učence petega razreda iz Trebnjega vozili na podružnične šole. To je narekovalo, da gremo v gradnjo nove osnovne šole,« pove Štefan Kamin, ki se spominja, da je imela trebanjska šola skupaj s podružnicami v Dobrniču, Šentlovrencu, Čatežu in Dolenji Nemški vasi v šolskem letu 1975/1976 okoli 1200 učencev. »Ti so predstavljali kar 40 odstotkov vseh učencev v nekdanji občini Trebnje,« še dodaja.

Občina Trebnje

Ujeli zadnji vlak

Najprej so stekli pogovori o lokaciji nove šole. Po besedah Kamina je bilo več predlogov, na koncu pa so se možje v občinski izobraževalni skupnosti Trebnje odločili za lokacijo na Kidričevi ulici.

»Nekateri ljudje s tem niso bili zadovoljni, češ da šola ne sodi na hrib. Vseeno se je obdržala ta lokacija, prevladalo je mnenje, naj bo nova šola v središču mesta in v mirnem okolju. Ujeli smo zadnji vlak pri njeni gradnji. Takrat je bila velika gospodarska kriza, inflacija je bila več kot 20-odstotna,« pripoveduje Kamin.

kamra.si

Z denarjem iz samoprispevka zgradili novo šolo

Trebanjski hram učenosti je zrasel iz samoprispevkov občanov. Na ta način so se takrat gradili vodovodi, zdravstveni domovi, šole in drugo.

»Ni bilo šolskega ministrstva kot danes. Šolstvo je urejala občina sama, tudi plače učiteljev. Zato so bile različne od občine do občine, odvisno od tega, kako razvita je bila.« Poleg samoprispevkov občanov so bila potrebna še druga sredstva. Gradnja nove šole je bila po besedah nekdanjega ravnatelja največja negospodarska naložba v takratni zgodovini Občine Trebnje.

»Pred odprtjem smo na šolo namestili spominsko ploščo, na kateri je pisalo, da jo je zgradila občinska izobraževalna skupnost s pomočjo prispevka delovnih ljudi in občanov Občine Trebnje. A nekaterim napis ni bil všeč in so ploščo sneli, druge pa niso postavili,« pove Štefan Kamin, ki je trebanjsko šolo vodil več kot dve desetletji, zdaj pa je že 23 let upokojenec.

Plava laguna

Občina Trebnje

Od odprtju šole ni bilo kakšne posebne slovesnosti, se spominja Kamin. »V telovadnici je potekala razširjena seja občinske skupščine, nobenega posebnega pompa. Bila je bolj politična otvoritev,« dodaja.

Učenci in učitelji so se v novo osnovno šolo preselili nekoliko kasneje, in sicer med zimskimi počitnicami leta 1982. Nad novimi prostori so bili navdušeni, pogoji dela so se precej izboljšali. Učitelji so končno dobili svoje kabinete, zelo moderno je bila opremljena kuhinja, velika pridobitev je bila tudi telovadnica. Takšne na Dolenjskem ni bilo, zatrjuje Kamin, ob tem pa navrže še eno zanimivost.

Nekateri so trebanjski šoli rekli »Plava laguna«, ker jo je obdajala Trimova modra pločevinasta fasada. »Na začetku so bili nekateri kar glasni, da bo vzdrževanje takšnega objekta zelo drago. Po projektu je bilo predvideno, da bomo v eni kurilni sezoni porabili okoli 200.000 litrov kurilnega olja, a smo ga največ 140.000 litrov. Tisti z dolgimi jeziki so se potem kmalu umirili.«

Vseeno je bilo po odprtju nekaj težav s telovadnico. Na stropu se je nabiral kondenz, kapljice vode pa so močile parket, zato je bilo nevarno, da komu spodrsne. Ob večjih nalivih tudi streha ni najbolj tesnila, se spominja Kamin. »Trimo je bil pozvan, da sanira zadeve. Na streho so dali dodatno pločevinasto kritino in s tem so rešili težave.«

Po 25 letih uporabno dovoljenje

Čeprav je bila šola zgrajena leta 1981, je po besedah Štefana Kamina šola šele 25 let kasneje dobila uporabno dovoljenje. Na vprašanje, zakaj šele takrat, nekdanji ravnatelj pojasnjuje: »Šola je bila zgrajena, ni pa imela urejenega dostopa za otroke. Po projektu je bilo predvideno, da bo do zunanjega igrišča pri CIK Trebnje nadhod oziroma podhod, a je za to zmanjkalo denarja. To je bil glavni razlog, da ni bilo uporabnega dovoljenja. Čez nekaj let so sicer naredili stopnice do šole, ki so še danes, toda za pridobitev vseh papirjev so se pojavljali novi in novi pogoji. Med drugim so bile zahteve po tem, da se opremi zaklonišče šole. Pa za to ni bilo denarja.

Sanitarni inšpektor nam je tudi ves čas govoril, da moramo proti zahodni strani zasaditi drevesa, ki bodo ločevala pokopališče in šolo. To smo storili, ampak traja več deset let, da drevesa zrastejo. Po 25 letih smo končno dobili uporabno dovoljenje. Ne glede na to so otroci ves ta čas pridno hodili v šolo.«

Z novo telovadnico kakovostnejši pogoji za pouk športne vzgoje

Po več kot štirih desetletjih so območje šole znova obkrožili gradbeni stroji. Občina Trebnje se je lani jeseni lotila rekonstrukcije in razširitve športne dvorane, ki bo v kratkem odprla vrata. Štefan Kamin pozdravlja naložbo, saj bo s tem šola dobila še kakovostnejše pogoje za izvajanje pouka športne vzgoje.

»Novo dvorano bodo kot v preteklosti uporabljala tudi športna društva, kar je po mojih izkušnjah za upravljalca dodatna obremenitev pri vzdrževanju objekta. V času mojega ravnateljevanja so bile s tem velike težave. Upam, da bo zdaj to bolje urejeno.

Sicer pa je to projekt, od katerega bodo imele koristi številne generacije. Prav je, da se je občina za to odločila. Že leta 1981 smo bili ponosni na novo telovadnico, zdaj smo lahko še bolj. Trebanjci dobivamo moderen športni objekt. Veseli me, da je občina zamenjala tudi streho. Upam, da bo v prihodnje prišla na vrsto še zamenjava fasade na šoli. Kajti trenutna res ne sodi k tako lepi novi športni dvorani,« zaključi Štefan Kamin.

Občina Trebnje