Igor Vidmar

Odločitev, da bi na mestu nekdanjega vrtca Marjetica v Lešnici, ki so ga po selitvi v prizidek Osnovne šole Otočec zaprli, zgradili hišo Hospic, drugo tovrstno ustanovo v državi, je padla že v začetku letošnjega leta, ko so se na novomeški občini odločili, da stavbe ne bodo prodali, saj da je zaradi svoje izjemne lokacije v mirnem okolju nad reko Krko s pogledom na Gorjance primerna, da prevzame drugo, plemenito poslanstvo.

Novomeška enota Slovenskega društva Hospic, ki pokriva Dolenjsko, Belo krajino in Posavje, je že dalj časa iskala primerno lokacijo za ureditev hiše Hospic, ob ljubljanski drugo tovrstno ustanovo v državi. Novomeški župan Gregor Macedoni, ki je delovanje društva Hospic dobro poznal, je takrat predlagal, da bi v nekdanjem vrtcu lahko uredili hospic, češ da lepše lokacije zanj ni. 

Novomeška enota društva Hospic, ki jo vodi Jani Kramar, zdaj deluje le na domovih umirajočih, tako da bi bila ureditev hospica, v katerem bi zadnje ure preživljali ljudje, ki nimajo možnosti, da bi se od življenja poslovili doma med svojimi najbližjimi, pomembna pridobitev.

Aprila so tako na občini že naročili idejno zasnovo. Ob ogledu stavbe z arhitektom so ugotovili, da je najbolj pametno, da obstoječo stavbo porušijo in zgradijo novo. Obenem so navezali stike tudi s sosedi in krajevno skupnostjo, ki je že pred tem sprejela sklep, da se strinja z umestitvijo hospica.

Sosedom so načrte v povezavi s hospicem predstavili že lani jeseni. Vsebinsko niso bili proti, so pa izrazili nekaj strahov. Ko so najbližje sosede peljali v Ljubljano na ogled tamkajšnje hiše Hospic, so njihovi pomisleki odpadli. Nekaj pomislekov je bilo le v povezavi s širino dovozne ceste, ki bi jo bilo sicer mogoče razširiti, a glede na dejavnost hospica bo tam precej manj prometa, kot ga je bilo, ko so starši vozili otroke v vrtec. 

V novomeškem hospicu, ki bi bil drugi v državi, je po zdajšnjih načrtih predvidena namestitev do desetih oseb v eno- in dvoposteljnih sobah.

Glede na to, da novomeška enota Slovenskega društva Hospic pokriva celotno širšo regijo, je smiselno, da bo projekt regijski. Za vključitev Dolenjskih lekarn v projekt so se odločili glede na dobre izkušnje ljubljanskega hospica, ki ga upravlja Lekarna Ljubljana. Lekarne so namreč eden redkih javnih zavodov, ki mu je zakonsko dovoljeno ustvarjati dobiček. Sklep sveta županov petnajstih dolenjskih in belokranjskih občin, ustanoviteljic Dolenjskih lekarn, je bil, da se del lanskih presežkov nameni projektu hospica. 

Pogodbo o sodelovanju pri projektu Hiša hospic v Lešnici pri Otočcu so, kot rečeno, podpisali župani osmih od skupno petnajstih dolenjskih in belokranjskih občin, solastnic Dolenjskih lekarn: Novo mesto, Žužemberk, Mirna Peč, Škocjan, Šmarješke Toplice, Straža, Semič in Črnomelj, medtem ko se v občinah Trebnje, Mokronog-Trebelno, Mirna, Metlika in Šentjernej, Dolenjske Toplice in Šentrupert za podpis (še) niso odločili, njihove deleže pa je nase po besedah župana Gregorja Macedonija prevzela novomeška občina.

Razlogi za to, da se v navedenih občinah niso odločili za sodelovanje, so različni, med drugim tudi to, da za delovanje hospicev še ni urejeno sistemsko financiranje ali pa temu humanemu projektu niso naklonjeni občinski sveti, ki so tako kot je primer v Šentjerneju, glasovali proti.

Koliko bo dejansko stal projekt ureditve hospica v Lešnici, kjer bo, na mestu nekdanjega vrtca Marjetica zrastel nov objekt, še ni znano. Podpisu pogodbe o sodelovanju sledi izdelava projektne dokumentacije, pridobitev gradbenega dovoljenja, izbira izvajalca in gradnja, ki bi se, kot je po podpisu pogodbe povedal novomeški župan Gregor Macedoni, lahko po optimističnem scenariju končala že v roku dveh let.

Igor Vidmar

Ob podpisu pogodbe je Jani Kramar, koordinator odbora slovenskega društva Hospic v Novem mestu za območja Dolenjske, Bele krajine in Posavja, komaj zadrževal solze in, kot je rekel, ostal brez besed, kar se mu zgodi zelo redko.

Kljub temu pa je povedal, da je iskreno ganjen, da so občine podprle oziroma prepoznale delo in poslanstvo slovenskega društva Hospic, ki že trideset let stoji ob strani umirajočim in njihovim svojcem tako v času bolezni, v času končevanja življenja in ob smrti ter tudi po njej: "Hiša Hospic je varno okolje, kjer človek, takrat ko je najtežje, ni sam, kjer svojci niso prepuščeni sami sebi in kjer bolečina dobi sopotnika, naše prostovoljce.

Človek ob koncu življenja potrebuje le tri stvari: ne sme ga boleti, ne sme biti sam in ne sme biti žejen."