Ljudje ob Kolpi: Mirko Kambič, velikan svetovne fotografije; kot teolog v nemilosti oblasti
Mag. Mirko Kambič, duhovnik, umetnostni zgodovinar, fotograf, raziskovalec; rojen 15. avgusta 1919 v Kloštru pri Gradcu (Bk), umrl 22. januarja 2017 v Ljubljani
Župnik Gregor Cerar je 17. avgusta 1919 krstil sina Janeza Kambiča in Marije, rojene Movern, za Bogomirja. Kot odrasel človek je uveljavil ime Mirko, kot so ga vedno klicali.
Po uspešno opravljenih štirih razredih ljudske šole v Podzemlju je kot desetleten fantič odšel v Ljubljano v klasično gimnazijo. Vse do mature 1937 leta je prebival v dijaškem domu lazaristov in po maturi vstopil v ta red. S študijem je nadaljeval na Teološki fakulteti in ga zaključil leta 1946. Mašniško posvečenje je prejel že leta 1943. Septembra 1945 je bil imenovan za dijaškega prefekta (vzgojitelja) in tudi ravnatelja Dijaškega doma na Taboru v Ljubljani (cerkev Srca Jezusovega), kar je bil vse do ukinitve doma 1947.
Nagajanja novih oblastnikov ni in ni bilo konec, tako da je Mirko postal 13. junija 1949 tudi uradno politični zapornik v Centralnih zaporih Uprave državne varnosti - po domače UDBA. Politični zapornik št. 10049 je bil obtožen absurdnih političnih konstruktov in obsojen na tri leta prisilnega dela. Zaradi težkih razmer v zaporu in na delovišču – gradil je Savsko naselje - je preživel le po čudežu. Skoraj petdeset let pozneje je to hudo preizkušnjo z le njemu lastno distanco opisal v knjigi Doživetja sredi mojega stoletja. Pri iskanju nove vloge v življenju se je želel vpisati na likovno akademijo in tudi opravil sprejemne izpite: kar dvakrat – leta 1952 in 1953. A na akademiji so mu razložili, da ga ne smejo sprejeti …
Zaradi vseh zapletov, ki so sledili, in šibkega zdravja je v soglasju s predstojniki leta 1956 izstopil iz reda lazaristov in duhovniškega poklica. A življenje tudi potem ni steklo gladko. Uspelo se mu je vpisati na Filozofsko fakulteto – študij umetnostne zgodovine. V času daljšega študija je obiskal tudi ZDA in Italijo – predvsem Toskano in Umbrijo, ki sta bili vir navdiha za njegovo diplomsko delo. Leta 1959 je pri profesorju dr. Francetu Steletu diplomiral iz Razvoj pejsaža v italijanskem slikarstvu od Giotta do Giorgiona. Za 130 strani obsežno delo, polno črno-belih in barvnih fotografij (na potovanju po Italiji je naredil veliko barvnih diapozitivov), je dobil tudi študentsko Prešernovo nagrado. A delo boste zaman iskali v knjižnici fakultete, saj je tako pomembno delo oporečnika moralo izginiti. Seveda je ohranjen izvod študenta.
Zaposlil se je že med študijem v podružnici Jugoslovanske avtorske agencije, ki jo je dobil s pomočjo nekdanjega sojetnika, sicer pravnika in pesnika Rada Bordona. Od l. 1962 do upokojitve leta 1984 je bil nato urednik na oddelku za avdiovizualna učila v Zavodu za šolski in poučni film, kasnejšem zavodu Sava film, ki je bil nato leta 1978 pridružen Dopisni delavski univerzi v Ljubljani.
Kambič je bil med začetniki naše barvne fotografije in številna dela je objavljal v letih od 1958 do 2013. Prav tako tudi okrog petdeset obsežnejših in dvajset manjših publikacij, deset koledarjev in okrog štirideset razglednic. Leta 1974 je magistriral na področju Zgodovine slovenske fotografije. S svojim izjemnim delom se je vpisal med velikane svetovne zgodovine fotografije. Z raziskovalnim delom je nadaljeval in pripravljal doktorat, a je bil ponovno šikaniran s strani oblasti in 2. novembra 1977 doživel tudi zelo grobo hišno preiskavo. Po tem je delo na doktoratu zastalo in ga je zaradi vseh težav celo opustil. Znanstveno-raziskovalno delo je nadaljeval in izsledke objavljal v številnih glasilih. Prav v tem času sem preko izdaje pesmi Otona Župančiča – Mlado brezje v mesečini spoznal Kambičevo delo, saj je knjigo opremil s svojimi fotografijami, obdelanimi s tehniko grafike. O tem sem želel govoriti z njegovim bratom – mojim profesorjem matematike in ravnateljem Gimnazije Črnomelj Janezom Kambičem, a je bil ta zadržan do tega in zelo začuden, da poznam Mirkovo delo. Poskus mojega kontakta je bil namreč po omenjeni hišni preiskavi in zaslišanjih, kar pa sem zvedel šele desetletja pozneje.
Od obsežnega opusa njegovi del omenim le še njegovo raziskovalno delo, s katerim nam je ponovno obudil iz pozabe naše prvake fotografije: dagerotipista Primoža Škofa iz Zaklanca pri Horjulu (prva polovica 19. stoletja), Ernesta Pogorelca, prvega poklicnega ljubljanskega fotografa s stalnim ateljejem, poklicna fotografa Višnjegorca Jožefa Erjavca in Moravčana Davorina Rovška, pionirja slovenske barvne fotografije Milana Klemenčiča iz Ajdovščine, kamniška poklicna fotografa Franca ter Staneta Aparnika, celjskega poklicnega fotografa Josipa Pelikana in številne druge. Predvsem pa nam je predstavil našega največjega fotografa in izumitelja Janeza Puharja iz Kranja (nekaj časa kaplan v Metliki, ko je prijavil najpomembnejše izume). Njegovo strokovno delo je obsegalo več kot 200 člankov in predavanj, s katerimi je prispeval k popularizaciji in razumevanju zgodovine fotografije v Sloveniji.
Njegovo fotografsko delo vključuje potopisne in umetniške fotografije, ki so pogosto prikazovale slovensko pokrajino, arhitekturo in vsakdanje življenje. Leta 2019 je bila v Cekinovem gradu v Ljubljani postavljena razstava "Tam pod Triglavom", ki je ob 100-letnici njegovega rojstva predstavila izbor njegovih najljubših fotografij.
Med leti 1984 in 1989 je Kambič predaval zgodovino fotografije na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Njegovo delo je pustilo trajen pečat v slovenskem kulturnem prostoru, saj je prispeval k razumevanju in ohranjanju fotografske dediščine.
Leta 1992 je zahteval obnovo sodnega procesa in seveda uspel v celoti zavreči obtožbe, zaradi katerih je bil tri leta v zaporu, oblast pa mu je vseskozi poskusila onemogočiti kariero.
Berite brez oglasov
Prijavljeni uporabniki Trafike24 berejo stran neprekinjeno.
Še nimate Trafika24 računa? Registrirajte se
