Ljudje ob Kolpi: Albin Čebular - Bela krajina ga je prevzela
Albin Anton Čebular, učitelj, mladinski pesnik, etnograf; rojen 17. septembra 1900 v Mokronogu, umrl 24. maja 1952 v Gorenjem Logatcu
S paše
Sredi otavice
pasemo kravice,
bele ovčice
poleg mejice,
črne kozice
poleg stezice,
brhke konjičke
poleg goričke,
ljubke žrebičke
poleg vodičke.
To je veselja vedno pri nas,
komur je dolgčas,
pride naj v vas.
Albin Čebular
Albin Anton Čebular se je rodil v družini sodnega sluge Franca Čebularja in Apolonije (rojena Reš). Družina se je kmalu po njegovem rojstvu (ko je bil star tri leta) iz Mokronoga preselila v Logatec in tukaj je z velikim veseljem obiskoval ljudsko šolo. Živeli so v starem dvorcu, ki je je v njem prebujal zgodbe in pravljice.
Oče je tukaj ob Tržaški cesti leta 1909 zgradil večjo hišo, ki je danes vpisana v Register nepremične kulturne dediščine, a žal v zelo slabem stanju. V meščansko šolo je hodil v Postojni (načrtoval jo je arhitekt Josip Costaperaria, soprog v Črnomlju rojene operne pevke Mire Costaperaria). S študijem je nadaljeval na Učiteljišču v Ljubljani, kjer je sodeloval v skupini, ki je izdajala literarno glasilo Vesna.
Kot učitelj je dobil prvo službo v vasici Talčji Vrh nad Črnomljem. Bela krajina ga je očitno prevzela, saj je veliko njegovih del vezanih na to okolje. Prvo pesem je objavil 1921 v Zvončku – Listu za s podobami za slovensko mladino.
Pisal je predvsem pesmi, pa tudi uganke in prozo ter jih objavljal v glasilih: Mladi junak, Proletarec, Ameriški družinski koledar, Mladinski list, Prosveta, Cankarjev glasnik. Pisal je tudi potopise, a očitno ni potoval prav daleč od šole, v kateri je delal, saj eden od potopisov opisuje pot Črnomelj, Talčji Vrh, Mirna gora, v drugem pa se iz Črnomlja prek Miklarjev odpravi v Nemško Loko.
Tudi sicer v svojih delih veliko piše o Beli krajini, njenih ljudeh, pokrajini, etnografskih posebnostih, čebelarstvu in podobno. Med drugim je popisal in opisoval belokranjske tekoče vode in takratne belokranjske občine.
Izdal je tudi šest knjig v samozaložbi in nekatere s pomočjo društev. Vse honorarje je vedno investiral v nove knjige:
- Iz torbice belokranjskih palčkov, 1925
- Samotna pšenica, Ljubljana, 1941
- Poezije, Ljubljana, 1943
- Verzi, Ljubljana, 1943.
- Pesmi, Ljubljana, 1943.
- Lirika, Ljubljana, 1944.
- Maj, Ljubljana, 1941.Založba Brezalkoholna produkcija pa je izdala njegovi knjigi: Prijateljčki v ugankah, Ljubljana, 1928 in Strički Matički, Ljubljana, 1929.
- Bisernica, Založba sv. Mohorja v Celju, 1946.
-
dLib.si, Občina Logatec, svetovni spetMeščanska šola v Postojni
Skladatelj Slavko Osterc je iz njegovih tekstov »Iz torbice belokranjskih palčkov« uglasbil in 1940 izdal »Belokranjsko suito«.
Veliko razprav je napisal tudi za stanovsko glasilo Učiteljski tovariš. Kot daljni sorodnik pesnika Franceta Prešerna (babica Mina Vovk) je eno od pesmi namenil tudi temu velikanu slovenske poezije. Nekatera njegova dela hrani Belokranjski muzej v Metliki.
Ko je služboval na Bledu, se je veliko družil z Alojzom Gradnikom. Ko je tam zbolel, mu je zdravnik (po rodu Logatčan) svetoval, naj gre domov v Logatec za nekaj dni, saj mu bo tamkajšnja klima dobro dela. In res se je s kolesom odpravil domov, a potem hudo zbolel in se je moral upokojiti (1930). Potem je pisal, si dopisoval s prijatelji in rezbaril … Kot navdušen Sokol je zložil prigodno pesem tudi ob priliki otvoritve Sokolskega doma v Logatcu.
Umrl je še mlad, le dve leti po očetovi smrti, mama Apolonija pa je preživela oba.
Striček modruje
Ko zemljica se zavrti,
Dan se in nočka ponovi;
A solnček z mesta vedno gleda,
Da bi ne bila kaka zmeda.
Če solnčece bi potovalo,
Na zemlji čudo bi postalo:
Dan bil bi morda vedno žgoč,
Ledena morda večna noč!
Albin Čebular
E-novice
Berite brez oglasov
Prijavljeni uporabniki Trafike24 berejo stran neprekinjeno.
Še nimate Trafika24 računa? Registrirajte se
