Janez Kramarič: Sodnik, ki je znal v človeku videti človeka
Čeprav se je Janez Kramarič rodil v Ljubljani, je bil njegov pravi dom Črnomelj. Večino življenja je namenil svojemu kraju – kot sodnik, kulturni ustvarjalec, raziskovalec njegove preteklosti in zapisovalec črnomaljskega narečja. Za svoje delo je prejel Župančičevo plaketo in postal častni občan občine Črnomelj.
Bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega lokalnega okolja.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Dolenjski list za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Mag. Janez Kramarič – človek prava, kulture in Črnomlja
Rojen 29. avgusta 1934 v Ljubljani, umrl 5. julija 2011 v Novem mestu
Črnomelj je imel rad z dejanji – ne le z besedami.
In Črnomelj mu je to povrnil z imenovanjem za častnega občana.
Janez Kramarič, človek, ki je s svojim življenjem, strokovnim delom in predvsem z vztrajnim kulturnim ter zgodovinskim raziskovanjem pustil pomembno sled v Črnomlju in Beli krajini. Čeprav se je rodil v Ljubljani, je bil Črnomelj njegov pravi dom. Tja se je s starši preselil že leta 1939, ko je bil star komaj pet let, saj je od tam izhajal njegov rod.
V Črnomlju je obiskoval osnovno šolo in gimnazijo. Že v gimnazijskih letih se je začel vključevati v kulturno življenje, kar je pomembno zaznamovalo njegovo kasnejše življenje. Študij je nadaljeval na Pravni fakulteti v Ljubljani in leta 1959 diplomiral. Leta 1984 je svoje pravno znanje nadgradil z magistrskim študijem, magistrsko delo pa je bilo leta 1987 objavljeno pri Gospodarskem vestniku.
Sodnik, ki je v človeku videl človeka
Večji del svojega poklicnega življenja je Janez Kramarič posvetil sodstvu. Deloval je na novomeškem sodišču, kjer je bil med drugim vodja kazenskega oddelka okrožnega sodišča in vodja enote temeljnega sodišča. Med letoma 1989 in 1992 je delal v Iskri Semič, nato pa se je vrnil k sodniškemu poklicu. V Črnomlju je do upokojitve leta 2002 opravljal delo sodnika za prekrške.
Njegovo strokovno zanimanje je bilo povezano predvsem s kazenskim in prekrškovnim pravom ter vprašanji prestopništva. O teh temah je objavljal strokovne članke in razprave v Pravni praksi in reviji Pravnik.
Toda pri njegovem razumevanju prava ni šlo zgolj za črko zakona. V obdolžencu je znal videti človeka – človeka, ki je lahko zašel, vendar se je lahko tudi spremenil. Verjel je v vzgojno vlogo kazni in v možnost, da se človek vrne na pravo pot. Tudi zato je leta 1998 izdal delo Na spolzki brvi, Nemi krik, povezano s tematiko kazenskega prava in prestopništva.
Človek, ki je znal prisluhniti mladim
Tudi sam sem ga poznal in imel priložnost spremljati njegov odnos do ljudi. Posebej mi je ostal v spominu njegov odnos do mladih. Ni bil človek, ki bi mlade presojal samo po njihovem vedenju. Tudi kadar so bili živahni, glasni ali morda celo nekoliko razgrajaški, je znal ostati strpen. Ni jih takoj odrinil ali označil za problematične.
Sodnik, ki je v svojem strokovnem razmišljanju poudarjal vzgojno vlogo kazni, je enak človeški pristop pokazal tudi v vsakdanjem življenju. Pri mladih je znal videti več kot samo njihov trenutni izpad ali neprimerno vedenje. Znal je videti človeka in predvsem možnost, da se ta človek razvije.
Takšna strpnost ni pomenila, da je odobraval neprimerno vedenje. Pomenila je predvsem, da je razumel razliko med človekom in njegovim dejanjem.
Sam imam izkušnjo, ko se nam je veselim dijakom pridružil, ko se nam je zdelo, da prepevamo. Spil je z nami kozarček in nas organiziral v bolj resno skupino in z nami zapel. V nadaljevanju smo bili veliko bolj ubrani, a še vedno razposajeni … In prav zaradi takega pristopa je znal biti mladim bliže, kot bi morda pričakovali od človeka njegove generacije in poklicnega položaja.
In morda je prav njegov odnos do mladih ena lepših ponazoritev njegovega značaja. Živahnost, glasnost ali mladostniška razposajenost ga niso hitro odvrnile od človeka. Znal je počakati, poslušati in razumeti. V tem je bilo nekaj njegove sodniške modrosti, predvsem pa veliko človeške širine.
Jurjevanje in kulturno življenje Črnomlja
Janez Kramarič je bil mnogo več kot pravnik in sodnik. Bil je človek kulture.
Igral in režiral je v črnomaljski dramski skupini, ukvarjal se je z glasbo in literaturo ter sodeloval pri številnih kulturnih dejavnostih. Posebno mesto v njegovem življenju ima Jurjevanje.
Leta 1964 je bil eden od pobudnikov in prvih organizatorjev črnomaljskega Jurjevanja. Za prireditev je napisal scenarij in kar petnajst let vodil njen programski del. S tem je pomembno prispeval k temu, da je prireditev dobila vsebino in značaj, ki sta ji omogočila nadaljnji razvoj.
Njegovo delo na področju kulture ni bilo zgolj ljubiteljsko sodelovanje. Bil je človek, ki je znal zamisel spremeniti v dejanje, jo organizirati in pri njej vztrajati.
Podobno velja za Župančičevo pot. Leta 1998 je pripravil prvi pohod po poti od Dragatuša do Vinice. Skupaj s prebivalci krajevnih skupnosti Dragatuš in Vinica je označil traso ter pripravil vodnik. Pohod je sčasoma postal tradicionalen.
Kronist Črnomlja in Bele krajine
Posebno pomemben del Kramaričevega dela predstavlja raziskovanje preteklosti Črnomlja in Bele krajine. Pisati je začel o ljudeh, dogodkih, stavbah in zgodovini kraja. Njegovi članki so izhajali v Dolenjskem listu, Belokranjcu, reviji Rast in drugih publikacijah.
Posebno pozornost je namenjal pomembnim Črnomaljcem. V reviji Rast je predstavil Matijo Malešiča, Vinka Beličiča in Martina Malneriča. Na njegovo pobudo so bile na njihovih rojstnih hišah v Črnomlju postavljene spominske plošče.
Njegov raziskovalni opus je obsežen. Med knjigami in knjižicami, ki jih je pripravil, so Črnomelj v daljni in bližnji preteklosti – Prispevek k zgodovini Črnomlja, Črnomaljska godba nekdaj in danes, Črnomaljci v slovenskem narodnem prebujenju, Črnomaljska pošta skozi čas ter Mlinska kolesa so obstala – Mlini ob Lahinji in Dobličici.
Posegal je tudi v lokalno cerkveno in sakralno dediščino. Napisal je knjižice o cerkvi sv. Helene pri Podzemlju, spomeniku na Gričku, cerkvi in pokopališču v Vojni vasi ter o župniku Leopoldu Kolbeznu in njegovih lurških kapelicah.
Pri vsem tem je bilo mogoče čutiti njegovo osnovno prizadevanje: da se stvari, ljudje in dogodki, ki so sestavljali zgodovino Črnomlja, ne bi izgubili v pozabi.
Slovar, ki je ostal za njim
Eden njegovih najzahtevnejših in najpomembnejših projektov je bil Slovar črnomaljskega narečnega govora.
Nastajal je več let. Kramarič je zbiral besede, izraze in jezikovno bogastvo domačega okolja ter jih sistematično urejal. Slovar obsega več kot petnajst tisoč gesel.
Izšel je leta 2014, tri leta po njegovi smrti. S tem je ostalo za njim delo, ki ni samo jezikovni priročnik, ampak tudi pomemben zapis življenja nekega prostora in časa.
Narečje je namreč več kot način govorjenja. V njem so shranjeni spomini ljudi, način življenja, običaji, humor in posebnosti okolja. Kramarič je razumel, da se z izginjanjem narečnih besed izgublja tudi del identitete kraja. Zato je njegovo delo na slovarju pomemben prispevek k ohranjanju belokranjske kulturne dediščine.
Priznanje domačega kraja
Za svoje dolgoletno delo je leta 1999 prejel občinsko Župančičevo plaketo.
Leta 2010 v času županovanja Andreja Fabjana pa je prejel še najvišje priznanje, ki mu ga je lahko namenila njegova občina – postal je častni občan občine Črnomelj. V obrazložitvi je bilo poudarjeno, da je bil vzor občana, ki skrbi za dobrobit, blaginjo in ugled občine.
V veliko čast mi je bilo, da sem zaradi zaupanja župana lahko predsedoval komisiji, ki je pretehtala predloge in utemeljila predlog za imenovanje častnega občana. Zato na njegovo priznanje ne gledam samo kot na uradno odločitev občine, ampak tudi kot na osebno potrditev človeku, za katerega smo lahko rekli, da je svoje znanje, sposobnosti in čas v veliki meri namenil domačemu okolju.
Kramarič ni bil človek velikih besed o domoljubju in pripadnosti kraju. Svoje razmerje do Črnomlja je dokazoval predvsem z delom. Raziskoval je njegovo preteklost, zapisoval njegove zgodbe, ohranjal spomin na njegove ljudi, sodeloval pri kulturnem življenju in ustvarjal projekte, ki so živeli naprej.
Primer, ki kaže njegovo razumevanje sodniškega poklica
Martina Uhernika je Ljudska milica leta 1974 osumila, da je v Gabrski Gori ubil soseda Jakoba Luzarja, njegovo truplo pa naj bi z ženino pomočjo odvrgel v bližnji potok. Leto dni kasneje je prvostopenjsko sodišče v Novem mestu na čelu s sodnikom Janezom Kramaričem zakonca Martina in Ano Uhernik zaradi pomanjkanja dokazov oprostilo. Tožilstvo je obtožbo utemeljevalo na podlagi govoric in domnev in Kramarič je te odločno zavrnil.
Toda višje sodišče je leta 1977 njegovo sodbo razveljavilo. Na ponovljenem sojenju pa praktično brez dokazov Martinu Uherniku prisodilo osem let zaporne kazni, njegovi ženi pa zaradi pomoči pri umoru - dve leti. Ano Uhernik je višje sodišče po enoletni prestani kazni in izsiljenem priznanju sodelovanja pri umoru – oprostilo. Martinu pa je kazen še zvišalo – na celo deset let zapora. Zaradi sodbe in zapora sta imela njuna otroka, takrat stara osem in dvanajst let, povsem uničeno otroštvo in mladost.
Leta 1991 je po bolezni, za katero je družina menila, da je bila povezana s posledicami dolgotrajnega prestajanja kazni, umrla Ana Uhernik. Martin Uhernik pa je šele leta 2006, po 32 letih sodnih bitk, s pomočjo odvetnika Jožeta Hribernika, dočakal oprostitev. Takrat mu je bila priznana finančna odškodnina (ne pa tudi otokoma). Še bolj kot tega pa je bil vesel opravičila takratnega pravosodnega ministra dr. Lovra Šturma, ki se mu je opravičil za nesprejemljivo obnašanje pravosodnih organov.
Ostaja v spominu
Janez Kramarič je umrl 5. julija 2011 v Novem mestu. Pokopan je na črnomaljskem pokopališču v Vojni vasi.
Za njim je ostala obsežna zapuščina – pravna, kulturna, literarna in zgodovinska. Toda ob knjigah, člankih, slovarju, Jurjevanju, Župančičevi poti in številnih drugih dosežkih ostaja še nekaj, česar v bibliografijah ni mogoče izmeriti.
Ostaja spomin na človeka. Na človeka, ki je znal biti resen, ko je bilo treba, vendar je znal tudi razumeti. Na človeka, ki je imel rad svoje mesto in njegove ljudi. Na človeka, ki je verjel, da je mogoče s kulturo, znanjem in vztrajnostjo nekaj narediti za skupnost.
Prijavite se na e-novice in bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega okolja.
