Martin Golob ima že marsikaj pripravljenega za svoj pogreb
Spremljanje umirajočega in žalujočega je žlahtno opravilo, za katerega je potrebno odprto srce, empatija, sočutje …
Bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega lokalnega okolja.
Umirajoči potrebuje bližino in pogum je samo biti ob njem in ne bežati pred neznanim.
Za vse to in še več se že dvajset let v našem koncu trudi območni odbor Slovenskega društva hospic za Dolenjsko, Posavje in Belo krajino, ki je sinoči v Knjižnici Mirana Jarca ob okroglem jubileju povabil na zanimiv dogodek.
Gost praznovanja je bil grosupeljski župnik Martin Golob, ki je v pogovoru z dr. Carmen L. Oven, tudi prostovoljko Slovenskega društva hospic, številnemu občinstvu povedal marsikaj zanimivega – tudi o smrti in minevanju, na dogodku pa so podelili še zahvale posameznikom, ki so zaslužni za razvoj »dolenjskega« hospica.
Podelili zahvale
To so: Franci Koncilija,"oče" novomeškega hospica, organizator prvega usposabljanja za prostovoljce Slovenskega društva Hospic v Novem mestu 16. marca 2006; Marija Medle kot "mama" novomeškega hospica, saj je imela ključno vlogo pri organizaciji in povezovanju v začetnih letih delovanja; Jasna Šinkovec, ki je društvu brezplačno odstopila prve prostore na Glavnem trgu v Novem mestu, kar je omogočilo začetek delovanja; Mojca Črnič kot dolgoletna prostovoljka in ena prvih, ki je opravila začetno usposabljanje, dejavna pa je predvsem na območju Bele krajine; ter Suzana Plut, ki v društvu spremlja neozdravljivo bolni, nudi pomoč žalujočim in dela z žalujočimi otroki.
»Vsem iskrena hvala. Od našega rojstnega dne, 16. marca 2006, ko smo imeli prvo predavanje prvega začetnega usposabljanja za prostovoljce, smo dosanjali marsikaj: leta 2007 smo spremljali prvega uporabnika na našem območju, leta 2008 smo podpisali prvo pogodbo o prostovoljnem delu na Dolenjskem, leta 2014 smo dobili prve svoje prostore, leto pozneje so prišli prvi zaposleni za administrativno pomoč in strokovni sodelavci.
Zdaj pa snujemo konkretne korake pri snovanju Hiše hospic na Dolenjskem in kmalu vas bomo povabili še na kakšno slavje,« je med drugim povedal dolgoletni predsednik društva Jani Kramar.
Priznanje MoNM
Omenil je številne detabuizacijske dogodke, ki jih organizirajo na našem območju, zagnanost 15 aktivnih prostovoljcev idr. Samo lani so imeli v programu spremljanja umirajočih in njihovih svojcev skoraj sto uporabnikov, med žalujočimi pa skoraj 70. Te številke veliko povedo.
Območnemu odboru Slovenskega društva hospic za Dolenjsko, Posavje in Belo krajino je v imenu Mestne občine Novo mesto čestital in se mu zahvalil podžupan Urban Kramar ter predsedniku izročil priznanje.
Vse bližje Hiši hospic na Dolenjskem
»Hvala za 20 let res požrtvovalnega delovanja. Hvala za vse, kar ste naredili za naše občane, za prebivalce jugovzhodne Slovenije, za tiste, ki so zaključevali svojo življenjsko pot, pa tudi za njihove svojce. Čestitke za premike v družbi, v glavah ljudi, za t.i. detabuizacijo smrti, ki vseskozi poteka na vseh ravneh,« je dejal podžupan in obljubil, da bo letos prišlo do konkretnih premikov pri projektu Hiše hospic v Lešnici pri Otočcu.
Društvo zdaj deluje »le« po domovih umirajočih, tako da bi bila ureditev hospica, v katerem bi zadnje ure preživljali ljudje, ki nimajo možnosti, da bi se od življenja poslovili doma med svojimi najbližjimi, pomembna pridobitev.
»Vesel sem, da smo v Novem mestu bili med prvimi, ki smo razumeli in razumemo, da so novi stacionarni hospici nujni za razvoj paliativne oskrbe,« je dejal Urban Kramar in dodal, da so šli v to zgodbo sicer brez zagotovil sistemskega financiranja, a z ohrabrujočo popotnico dolgoletnega delovanja našega območnega odbora in z vedenjem, da je ta pot prava.
Pohvala Dolenjcev: sposobni, pridni …
Čestitkam za dobro delo odbora in doprinos pri hospic oskrbi tudi na nacionalni ravni se je pridružila Renata Jakob Roban, dolgoletna predsednica Slovenskega društva Hospic in terapevtka.
»Ste kot starejši brat vsem ostalim enajstim odborom po Sloveniji. Pri težavah se pogosto obrnejo kar na Dolenjsko. Imate namreč neverjetno sposobnost povezovanja, tako z lokalno skupnostjo, in odločevalci, kot tudi s širšo in strokovno javnostjo. Prav tako znate pripraviti projekte, črpati denar iz regije, ter tako narediti marsikaj, kar sicer ne bi mogli. Naredili ste velike korake za paliativno oskrbo, za žalovanje. A brez povezovanja ne bi prišli do naše sanjske hiše hospic. Hvala vsem prostovoljcem in podpornikom, da skupaj soustvarjamo bolj sočutno družbo in da nas ne bo strah umiranja.«
Še posebej je izpostavila vsestranskega Janija Kramarja, ki je njena desna roka.
Martin Golob: »Vse delam z veseljem«
Tudi gost, priljubljeni in karizmatični slovenski župnik Martin Golob iz Grosuplja, je spregovoril o življenju, smrti, minevanju…, o temah, s katerimi se vsakodnevno srečuje pri svojem poslanstvu.
V prijetnem klepetu s Carmen L. Oven, tudi prostovoljko Slovenskega društva hospic, je povedal, da je v duhovništvo zašel bolj po naključju kot resnem premisleku, »a ko sem se odločil, da bom župnik, sem v sebi začutil mir in obenem vedenje, da res spadam sem. Danes kot duhovnik vse delam res z enim veseljem, in če človek karkoli počne z veseljem, ima uspeh.»
Rad spremlja otroke, mlade, starejše …
Golob je povedal, da ga vedno znova navdušuje, ko vidi, kaj vse Bog dela po človeku.
»Pa človekovo dojemanje sveta, ki je vsakomur svojstveno. Zelo mi je všeč delo z otroci in mladino, ker so tako neposredni. Pa z zakonci, materami in očeti, ki se srečujejo z borbami vsakdanjega življenja, od službe, družine, odnosov … Zelo rad spovedujem. Včasih sem prav ganjen, ko mi zaupajo kake hude preizkušnje.
Ravno tako mi je lepo s starejšimi, ko vidiš, kako so vse življenje zoreli, kako so preko preizkušenj zrastli v modrece. To me tudi gane. Vsekakor mi je lepo spremljati ljudi od rojstva do smrti, pa še dlje, in z njimi živeti, ustvarjati, graditi …«
Nič mu ni prihranjenega
Odkrito je povedal, da se ga mnoge zgodbe ljudi in smrti tudi osebno zelo dotaknejo in da nanje nikakor ni imun, ravno tako tudi sam doživlja mnoge stiske, razočaranja, neuspehe in preizkušnje.
»Nič mi ni prihranjenega. Takrat mi pomaga kak pogovor, premor, pobeg v naravo, kolo … Vem pa, da se ne smem ustaviti, da imam odgovornosti in obveznosti, ki se od mene pričakujejo, da me ljudje potrebujejo. In grem naprej,« je povedal Martin Golob, ki pravi, da občuduje delo prostovoljcev hospica.
Več se pogovarjati o smrti
Več se moramo pogovarjati o smrti, o minljivosti, ki ji nihče ne uide, je prepričan.
»Pogovor o tem ne sme biti tabu. Vsak človek je sposoben tega, tudi otrok. Včasih sem kar malo žalosten, ko vidim, da otroke odvračajo od pogrebov – njihova psiha je močnejša od naše,« je dejal Golob in se spomnil »starih časov«, tudi iz svojega otroštva, ko se je ob mrliču bdelo, pogovarjalo, molilo, obujalo spomine. »Pa ni nihče imel nobenih travm.«
Je pa dobro imeti urejene medsebojne odnose, ob čemer je spomnil na pomen odpuščanja. »Če bi si ljudje znali odpuščati, bi bilo na svetu veliko lepše. Tudi kot narod bi morali Slovenci to storiti.«
Življenje kot peščena ura
Pogovor o minljivosti kvečjemu prinaša bolj kvalitetno življenje, je prepričan. »Ker če si zatiskaš oči, da je tvoj življenje kot peščena ura, ki odteka, boš zamudil življenje in ga zapravil. Vsi imamo peščeno uro, ne Rolex ali pa digitalno garmin uro …«
Številno občinstvo je nasmejal, ko je povedal, da se skuša sam že sedaj pripraviti na svojo smrt in »ima, nekaj stvari že urejenih. Napisal sem si pogrebno pridigo s pomočjo umetne inteligence, da ne bo treba škofu in mi je kar všeč, me je zelo pohvalila. Z enim umetnikom se že pogovarjal za nagrobnik in tudi lokacijo za svoj grob na Brezovici imam že ogledan.
Tudi oporoko je smiselno prej pripraviti – imamo jo napisano, vsake toliko jo predelam in kaj spremenim ...« je nasmejano pripovedoval Martin Golob.
Ostati pozoren do najšibkejših
Sicer pa se drži misli bolnišničnega duhovnika Mira Šlibarja, ki mu je nekoč rekel: »Veš, lahko delaš, kar hočeš, ampak dokler boš pozoren do bolnih, ostarelih in nemočnih, boš vedno na dobri poti. Ko pa boš zaradi nečesa to opuščal in ne boš imel več časa za bolne, ostarele, trpeče, osamljene, potem se ti pa lahko zgodi, da boš šel v napačno pot.
In zdi se mi, da se za to res trudim, in skušam biti do teh ranljivih in mogoče včasih celo malo odrinjenih članov naše družbe še bolj pozoren,« pove Martin Golob.
Števili obiskovalci dogodka, ki ga je glasbeno obogatil Bort Ross, ambasador Slovenskega društva hospic, so domov lahko odšli s kako Golobovo knjigo, ki so bile na voljo.
Prijavite se na e-novice in bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega okolja.
